Rdeč prostor je slika, sestavljena iz treh delov, ki skupaj tvorijo eno celoto, tako imenovani triptih, dim 323 x 200 cm. Nastala je v zadnjem obdobju študijskega leta in mi ponuja odgovor na različna vprašanja, ki sem jih v dveh letih študija v odnosu barve in oblike raziskovala. Gre za precej minimalistično kompozicijsko zasnovo, ki se je porodila šele ob samem zaključku levega in desnega platna. Sredinski del je bil namreč vključen šele pozneje, saj sem se predtem vzporedno ukvarjala tudi z izredno podolgovatimi in ozkimi formati, ki so mi ravno v tej svoji dimenziji predstavljali svojevrsten izziv. Tako sem naključno naletela tudi na takega, pri katerem sem uporabila iste barve in ugotovila, da se izredno lepo vključuje v sredinsko polje med obema vijolično-rdečkastima površina. Umestila sem ga torej vmes, kjer je skupaj z levo in desno polovico zapolnil praznino in ustvaril harmonično celoto. Sama kompozicija slike spet ponuja dve razlagi. Lahko jo imamo samo kot navaden abstrakten prostor, kjer nas črnina sredinskega dela posrka v neko nedoločeno globino, lahko pa ga interpretiramo z ženskostjo, spolno (ne)aktivnostjo, torej vagino, ki po eni strani predstavlja reproduktivni organ rojevanja, po drugi strani pa seveda simbol nepredstavljive spolne naslade. V prvem primeru bi v ospredju tako poudarila predvsem pojem poduhovljene ljubezni in duhovne moči, ki jo rdeča in purpurna simbolično izražata, v drugem pa predvsem pojme, kot so: nočno, žensko, mistično, vznemirljivo in prvinsko. Pomen odnosa med barvami je izražen v nežnih barvnih prelivanjih in ponekod s črnim gestualnim intervalom. Celotna slika nosi pridih izrazito aktivne rdeče s posameznimi drobci purpurne, ki se mehko in nevsiljivo ponujajo ob robovih. Črna sredinska barva v sredinskem delu povzroči razmejitev, hkrati pa tudi ravnovesje celotne enote. Rdeča barva predstavlja najimenitnejšo barvo vseh barvnih pojavov. Predstavlja simbol življenjskega načela. Svetlo rdeče je dnevno, moško, vzpodbudno in aktivno ter vleče za seboj. Temno rdeče pa je nočno, žensko, skrivnostno, vznemirljivo, opozarja in zahteva budnost. Ko je skrita, pomeni življenje; ko je ni, pomeni smrt.

Prostor je razločen, vid razpršen, središče izostritve v sredini. Kozmična proti osebnostni zgodbi. Smo na meji, kjer so robovi izbrisani, odstrti, zmehčani, kjer nas podoba vsrka in izbruhne. Fokus gledanja je določljiv, učinek površine je v osrednjem delu. Konveksnost in konkavnost. Rdeča je zunaj, črna je znotraj. Mogoče nasprotno. Kaj je med njima? Čista neskončnost, odprtina, ki posrka v vertikalno gledanje, kot je značilno za klasično umetnost. Celovitost rdečine se nam predstavlja kot objekt, aktivnost slike pa se kaže kot resničnost, ki se ne nanaša na določeno vsebino. V ospredju je sredinska forma, ki združuje levo in desno rdečo ploskev; deluje kot vez in hkrati ločitev. Neopredeljena dvojnost, ki se zdi nov začetek in hkrati konec. Valujoče v razponu, toda obenem »zapuščeno« v trenutku. Notranji – zunanji svet; gre za prikaz prostora, ki ga lahko samo slutimo, ki ga mogoče sploh ni, a ga kljub temu zaznamo. Življenje tu, življenje onkraj, skrivnost nebivanja.

Slika je nastala v času magistrskega študija slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje*