Sij/ The Glow
190 x 168 cm
akril in gvaš na platnu/ acrylic and gouache on canvas
Academy of Fine Arts and Design Ljubljana, 2005
Mentor: Gustav Gnamuš
The glow (SLO)
Sij je nastal v prvem semestru drugega letnika. Poigravanje z barvnimi vrednostmi in ustvarjanje mehkih barvnih prehodov je tu podobno kot pri sliki Dotik modrine. Kompozicija je tudi tu razdeljena na tri plane, tj. na rdečkasti zgornji in spodnji del ter na osrednji del v pridihu zelenega. Na prvi pogled se dozdeva, kot da se skozi to gmotno rdečino pretaka (ali stoji) voda, ki se lesketa in odseva zunaj zemeljskega nedrja. Zakaj me je fascinirala ravno voda?
»Voda je simbol ženskosti«, kot pravi Sai Baba. Ženske so nosilke življenja; rojevajo in hranijo novo življenje. Na sliki je mogoče opaziti tudi dve gmoti. Ena je v svetlejši rumeni barvi in je na spodnjem robu, ki meji na rdečo ploskev, druga pa je temnejše, že zelenkaste barve in je ovita v zgornjo modrikasto ploskev.
S tem sem metaforično želela prikazati sij, ki ga vsak posameznik izžareva navzven, in sicer na svoj lasten način, nekakšno lastno avro. Lahko pa bi šlo tudi za dvojnost, različnost, ki se pojavi v življenju takrat, kadar smo nevedni in nam ne uspe upoštevati enosti. Tudi na morski obali zaznavamo dvojnost, vendar je tovrstna zaznava dvojnosti neškodljiva, ker se fenomen dvojnosti pojavi in izgine tako naglo, da to ne vpliva na naše temeljno razumevanje oceana. Toda naše izkušnje večinoma niso tako preproste in neposredne. Na obali se videz dvojnosti – valovi, pena in mehurčki – naglo povsem umakne zavesti o stalni temeljni enosti oceana. Toda pri kompleksnejših doživetjih se videz dvojnosti ohranja in ne vidimo navzoče enosti vsenavzoče zavesti. Tako zanemarimo enost, se osredinimo na videz kot na nekaj enkratnega in resničnega po sebi in tako postanemo žrtve zmotnih predstav.
V odnosu do čutov je doživljanje telesnih, čustvenih in umskih pojavov nedvomno resnično. Toda takšni pojavi so neresnični. Če se nekaj pojavi in nato izgine, če je minljivo in nezanesljivo, je v bistvu neresnično. Zato pravijo, da ni svet niti resničen niti neresničen. Če z obale gledamo ocean, nam je povsem jasna dvojnost videza, dojemamo pa tudi njegovo temeljno enost. Ocean so valovi in mehurčki, valovi pa niso ocean. Ocean namreč ostane ocean tudi takrat, ko mehurčki in valovi izgubijo svoje ločene oblike in prenehajo obstajati. Toda pri kompleksnejših doživetjih v našem življenju ne dojemamo povsem dvojnosti sveta videzov in nas samih pa tudi ne enosti temeljne vsenavzoče zavesti, božanskega načela. To božansko načelo je človek pa tudi vse drugo, kar si je mogoče zamisliti ali zaznati, tako kot so ocean njegovi vidni valovi in mehurčki, pa tudi nevidne spremembe temperature in tokov. Vendar niti svet niti mi, ta navidezna dvojnost, ne omejuje božanskega načela, saj vsenavzoča zavest ostaja vsenavzoča zavest tudi, ko jaz (kot človek) izgubim svojo ločeno obliko in preneham obstajati.1
Izbor barv v tej sliki ni naključen. Slika je zgrajena na izpostavljenem kontrastu temno rdeča – zelena, se pravi toplo-hladnem kontrastu z vmesnimi rumeno-rjavkastimi odtenki. V zgodnjih kulturah so temno rdečo barvo krvi pripisovali predvsem ženstvenosti. Mati Zemlja je namreč ljudstvom iz kamene dobe dajala rdeči oker, kateremu so pripisovali življenja ohranjajočo moč. Tudi na Japonskem, npr., rdečo barvo še danes pripisujejo ženskemu principu. Skozi rdečo se sproščajo močna in strastna čustva, saj ima več simbolike in asociativnosti kot druge spektralne barve. V rdeči sta darovanje in krutost, je simbolika ognja in krvi, ki se pretaka po žilah in je zato simbol življenja. V hebrejščini imata besedi »kri« (dom) in »rdeča« (dm) isti koren. Kri in ogenj posedujeta pozitivne in tudi negativne asociacije. Sovraštvu, vojni, nasilju in prelivanju krvi stojijo nasproti moč, ljubezen, toplina in strast.
Ženske so tok sveta in predstavljajo globoko zakoreninjeno moč vode. Vode, ki v življenju teče kot življenje. To je velika moč ženske. Tovrstno moč pozna komaj kakšen moški, in sicer predvsem zato, ker se moški težko prepusti samo eni ženski. Nihče ne izgubi svoje ženske in nobena ženska ne zapusti svojega moškega. Tega namreč ne more. Ravno tako ne, kot reka ne more teči navzgor. Ženska vedno ostane pri svojem moškem.
Moški pa na splošno uživa, da ima na voljo veliko možnosti. Čim več jih ima, tem bolj svobodnega se počuti. Pod svobodo se seveda razume, da lahko počne, kar hoče. Svoboda v zakonu pa je, da razumeš svojo ženo. Šele takrat si svoboden, saj te ne veže več tvoja glava, ampak srce. Navezanost na resnično in pravilno je svoboda. Sanskrtski izraz dharma se prevaja kot poštenost, kot red ali pravilno delovanje. Dharmo v odnosu med moškim in žensko pa predstavlja zvestoba. Zvestoba je udejanjena in uresničena ljubezen. Kdor ni zvest, kdor se loči, ta ni v ljubezni. Ta ni v resnici in ni nenasilen, ker rani. Takšen je zakon, pravi Sai Baba: »Če se nekdo z vsem svojim srcem naravna, usmeri k svojemu partnerju, ga bo tudi našel. Potem ima bog, ki ga vidiš v svojem srcu, obraz partnerja.« Egu ni veliko mar za nežnost, saj meni, da je nežnost veliko prešibka, preveč nepomembna. Ta zmota prej ali slej ego najprej spotakne, nato pa pusti, da pade. Dandanašnje dni to doživlja veliko žensk in moških. Mislijo, da se morajo v svojem odnosu boriti, pa naj stane, kar hoče. In kaj se zgodi? Zakon razpade, oni pa trpijo, kajti svojih resničnih interesov niso poznali. Moč nežnosti je moč vode. Voda teče, se vali čisto preprosto, mehko … Vendar teče. Nezadržno. Voda je vedno v gibanju. In večino tega gibanja je nežna, delno nevidna. Le kdo lahko vidi izhlapelo vodo? Kdo vidi vodne kapljice v oblakih? Nihče jih ne zaznava, a kljub temu so tam in ohranjajo življenje.
Voda teče in se prilagaja vsakemu zavoju, vsaki neenakomernosti. Voda deluje povsem ženstveno. A je istočasno neizmerno močna. Voda v sebi povezuje ta nasprotja in je s tem vrelec življenja. Voda lahko poruši vsak kamen in skalo. In kaj lahko doseže kamen proti vodi? Nič. Vrzi kamen, pa naj bo še tako velik, v vodo ali celo v morje. Mogoče se bo na kratko spenilo in nastalo nekaj valov. Na koncu pa je vse spet tako, kot je bilo prej. To je moč vode, moč pretakanja. In moč ženske.2
1 dr. John S. Hislop, Moj Baba in jaz, 2007 /brez označenih strani.
2 Sai Baba (elektronski vir 1). (citirano 14. marec 2008, 17.56)
Dostopno na URL naslovu: http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/povzetki/saisvet.htm
Stephan v. Stepski Doliwa »Sai Baba govori o svetu in Bogu«:, Stella, Šmarješke Toplice, 2001
(povzela Irena Roglič Kononenko).
- Slika je nastala v času magistrskega študija slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje*