Pogled/ The Look
140.5 x 181 cm
akril na platnu/ acrylic on canvas
Academy of Fine Arts and Design Ljubljana, 2003
Mentor: Gustav Gnamuš
(SLO)
Slika je iz zelenega obdobja, ki sega na prehod med letoma 2003 in 2004. Podlaga za njen nastanek so bile majhne barvne študije, ki sem jih nato povečala na platno. Kompozicija je razdeljena na tri plane, od katerih osrednji trikotnik z močno rdečo črto stopa v osprednji plan. Dve tretjini slike prekriva olivno zelena barva, pri kateri navzven proseva podlaga rahlo citronaste rumene, ki proti zgornjemu desnemu kotu prehaja v vse večjo temino, skoraj nekakšno luknjo. Leva poteza črte se ob njenem preseku in nenadnemu zasuku plaho dotika prve tretjine slike, ki kljub svojemu svetlejšemu tonu v primerjavi z desno stranjo ostaja sramežljivo v ozadju. Če kompozicijo pogledam natančneje, ugotovim, da vsi ti elementi na zanimiv način pravzaprav tvorijo obraz. Leva bela poteza skupaj z rdečo, intenzivnejšo črto tvori nos, pod katerim sta svetlejši lisi, ki se zdita kot nosnici.
Leva zabrisana rožnata poteza v zgornjem levem kotu simbolizira zaprto oko, desna »luknja« pa daje vtis odprtega očesa, iz katerega je spolzela mogoče solza in se zaustavila malce nad belo linijo. Slika predstavlja prve začetke v soočanju plastenja barvnih podlag, s katerimi sem začela spoznavati osnove o globinskem členjenju slikovnega prostora.
Slika je nastala na podlagi izbrane fotografije, ki se nanaša na neposredni vtis iz zunanje narave. V osnovi gre za teksturo skal, ki so me v svojih detajlih prevzele in zamikale kot izziv pri poizkusu prenašanja na slikarsko podlago. Ideja se je zdela zanimiva, vendar se je pozneje izkazala za preveč izumetničeno, saj bi pri prenašanju svetlobnih vrednosti in oblik potrebovala pomoč mrežne strukture, če bi želela, da bi bila slika enaka osnovni fotografiji. S takim načinom dela se nisem želela ukvarjati, saj tovrsten princip slikanja temelji na izredno natančnem, načrtnem delu in bi za to porabila preveč časa, poleg tega pa se mi ni zdelo ustvarjalno, saj so mi v slikarstvu bolj všeč spontane poteze avtorja samega.
Celotna slika nas prežema v zeleno-rumenih odtenkih; zelena je razprostrta po tričetrtinskem delu površine. Desni del slike deluje težje od levega. Rumena je tipična topla, zemeljska barva. Predstavlja mladost, moč in božansko večnost. Ima bipolaren pomen. Na eni strani predstavlja večnost, na drugi pa propadanje, starost in bližino smrti. Če jo skušamo narediti hladnejšo, preide v zelenkast ton in takoj izgubi svoje horizontalno gibanje. Rumena je odlična opozorilna barva z izredno močjo, toda brez kakršne koli možnosti poglabljanja. Ravnotežje v mešanici modre in rumene nam da zeleno. Absolutna zelena je najmirnejša barva med vsemi. Se ne premika, nima prizvoka veselja ne prizvoka žalosti, ničesar ne zahteva in k ničemur ne poziva. Ker tovrstna nepremičnost učinkuje na človeka izredno blagodejno, se zna zgoditi, da nas kmalu začne dolgočasiti. Je barva narave in kaže na prilagodljivost zunanjim okoliščinam, čustvenost in na sočutje. Je ženska barva. Osvežuje, pomirja, krepi. Zelena simbolično ustreza veličastni sekvoji, globoko ukoreninjeni in nespremenljivi, asketskemu in avtokratskemu temperamentu; njena senzorna percepcija je kislost, emocionalna vsebina ponos, organi pa gladke mišice. Če absolutna zelena izgubi ravnotežje in se začne premikati proti rumeni, postaja vedno aktivnejša, živahnejša in mladostnejša. Njeno modulacijsko področje je zelo obsežno in s spreminjajočim se kontrastiranjem je mogoče doseči veliko različnih izraznih vrednosti.
Slikarski prostor razgibavata dve liniji, ki sta aktivni na zelenem polju. Desna poševna linija je v močni, rdeči barvi in se na vrhu ne stika z levo, ki je bistveno tanjša in v rumenem odtenku. Spojita se šele ob koncu spodnjega dela formata in delujeta kot presečišče. Nobena izmed linij se na koncu ne spoji z robom zelene površine; delujeta kot da sta obstali v mehkobi polja, iz katerega pronica sramežljiva svetloba. Rdeča linija deluje bolj statično kot svetlejša. Obe skupaj tvorita nepopoln trikotnik, ki je zgoraj brez konice. Ker se liniji med seboj sekata, se zdi kot, da se pojavi črka X, tudi narobe obrnjena peščena ura.
Čas pogleda, ko sem te zagledala. Pogled v času, ko si me videl. Preplet molekul čustev. Na levi zaprto oko, desno zgoraj srk navznoter. Sem posrkana od tebe? Te srkam jaz? Obrisi nezavednih gest, ki jih dopolnjujeta trdno zarisani črti. Prostor je pregleden, enoten, jasen, središče izostritve se premika in pogled obtiči na več točkah. Robovi so določljivi, ponekod mehki, drugje spet izostreni. Fokus gledanja je razpršen, v ospredju je vpadljiva rdeča gesta, ki razmeji celoten prostor.
In kaj je pravzaprav ta Pogled? Sogyal Rinpoche (budistični učitelj meditacije in mednarodni razsvetlitelj) pravi: » Nič drugega kot videnje reči takšnih, kot v resnici so, védenje, da je resnična narava uma hkrati resnična narava vsega, in spoznanje, da je resnična narava našega uma abolutna resnica. In ta resnica je mnogokrat zakrita. Le ljudje z resničnim uvidom lahko namreč vidijo, kdo v resnici si. Živimo namreč v času, ko so največ občudovanja deležni tisti, ki se najbolj silijo v ospredje, toda Resnica živi pri ponižnih ljudeh, katerih veličina je v običajnosti.
Da bova nekoč ugledala najino absolutno stanje, temelj najinega bitja, ta Pogled nujno potrebujeva. Da bi ga utrdila in naredila za neprekinjeno izkustvo, potrebujeva Meditacijo; in da bi ta Pogled povezala z vso svojo resničnostjo in življenjem, potrebujeva Dejanje.
Dudžom Rinpoče pravi: »Pogled je vključitev gole zavesti, v kateri je vsebovano vse: čutno zaznavanje in obstoj fenomenov, sansara in nirvana. Ta zavest ima dvoje vidikov: ´praznino´ kot absolutno in videz oziroma zaznavo kot relativno.« To pa pomeni, da je celotno območje vseh mogočih videzov in vsi fenomeni v vseh resničnostih, pa naj gre za sansaro ali nirvano, da je torej vse to brez izjeme že od nekdaj in za vekomaj popolno in dovršeno, v brezmejnem prostranstvu narave uma. In čeprav je bistvo vsega prazno in »čisto od vsega začetka«, je njegova narava bogata z žlahtnimi lastnostmi, polna vsakršnih možnosti, brezmejno, neprenehoma in dinamično ustvarjalno področje, ki je vselej samo po sebi popolno.
Toda, kot nadaljuje:« Če je spoznanje Pogleda enako spoznanju narave uma, kakšna je potem narava uma na pogled?« Predstavljajte si nebo, prazno, širno in že od vsega začetka čisto; njegovo bistvo je prav takšno Predstavljajte si sonce, žarko, jasno, nezastrto in vselej navzoče; njegova narava je prav takšna. Naravo uma si lahko predstavljamo lahko tudi kot zrcalo, ki vsebuje petero različnih moči »modrosti«. Njena odprtost in širnost je »modrost vseobsegajočega prostranstva«, maternica sočutja. 31
- Slika je nastala v času magistrskega študija slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje*
- 31 Sogyal, Rinpoche, Tibetanska knjiga življenja in umiranja, Gnostica 2004, str. 190.