Dotik modrine / Touch of the Blue
akril na platnu/ acrylic on canvas
168 x 190 cm
Academy of Fine Arts and Design Ljubljana, 2005
Mentor: Gustav Gnamuš
Dotik modre (SLO)
Dotik modrine je nastal v prvem semestru drugega letnika. Poigravanje z barvnimi vrednostmi in ustvarjanje mehkih barvnih prehodov je tu že veliko opaznejše kot na samem začetku. Kompozicija je razdeljena na tri plane, tj. na spodnji, ožji del in na zgornji, širši del rumenega polja. Sledi še vmesni del, kjer se zgodi osrednji »dogodek«. V tem delu levi in desni, modri trikotni del tvorita stičišče oz. dotik, ki naj bi simboliziral združenje dveh posameznih enot v skupno celoto. Na prvi pogled se zdi kot združitev dveh individualnih pritokov, ki bi se ob skupnem stiku povezala v eno samo, močnejšo gmoto, druga interpretacija pa je spet metaforična in se nanaša na osebno stran, kjer ena polovica osebka išče sorodno dušo in šele z združitvijo postane celostna ter izpolnjena. Izbor barv rumene, modre in njune mešanice zelene je bil tu izbran namensko. Z rumeno sem želela poudariti neko pričakovanje, veselje in moč, z modro pa sem se dotaknila hrepenenja po nadčutnem, ki nas v nihanju naših misli opozarja na prehitre odločitve in tako upočasni našo aktivnost.
Zelena je razprostrta po sredinskem delu površine, rumena se pojavi na zgornjem in spodnjem pasu, modra pa v obliki dveh nepravilnih trikotnih oblik iz leve in desne strani. Njegova desna oblika je dvakrat manjša kot leva, zato se težina slike nagiba na levo, vmesni osrednji zeleni pas pa ju nekako nevtralizira in potegne skupaj, tako da ta težina ni tako zelo očitna. Modra barva nas vleče v globino; v nas vzbuja hrepenenje po nadčutnem. Je najhladnejša med barvami in je tipično nebeška. Če jo opazujemo iz materialnih prostornosti, je pasivna, kadar deluje iz duhovnih »neprostornosti«, pa je aktivna. Našega duha sili v nihanje misli, v daljno brezkončnost. Kadar je modra na prvem mestu v rangu priljubljenosti, obstaja potreba po emocionalnem miru, harmoniji in po zadovoljstvu izrazito prisotna. Modro vedno povezujemo z mirnostjo in uravnoteženostjo. Vse tri izbrane barve delujejo usklajeno s splošno svetlobno situacijo prostora. Prehodi so zamegljeni in spokojni. Svetloba in barva sta v slikarstvu relativna pojma, ki ju dojemamo in urejamo le v odnosih. Slikarski prostor razgibava več linij. Zgornja in spodnja horizontalna zelena na rumenem polju – obe delujeta statično – ter modre linije, ki zaključujejo trikotno obliko in delujejo aktivno. Obe modri liniji sta na svojih začetnih koncih na široko odprti, proti notranjosti slike pa se združita v točko, spoj, ki spet deluje kot peščena ura ali pa kot manjši izvir, ki se je združil v večjega.
… je venomer prisotno morje. Plima, ki prinaša – vprašanja. Oseka, ki razkriva – naplavine. Vmes ponovno čas, človekovo razmerje do vsebivanja, načina lastnega delovanja v prostoru in času. Človek je nenehno vezan na svojo preteklost, čeprav jo želi odstraniti, podzavestno močno deluje nanj in jo nosi s seboj v še nezačeto prihodnost, v kateri vidi svoja nova pričakovanja, uresničitve, pa čeprav se zdijo utopična, nestvarna. Plima, oseka – prihod, odhod. Razumevanje smisla izgubljanja, spuščanja, izginjanja – rezanja vezi v medsebojnih odnosih, razblinjanja v zavednem, izginjanja lastnega jaza iz preteklosti in nazadnje dojemanja tovrstne izkušnje. Vse to predstavlja ključ do razumevanja človekove lastne eksistence. Voda kot simbol življenja, pretakanje razodevanja, ki je kot enačba z dvema rešitvama. So želje, so strah, je ljubezen. Smrt pa je relativna, saj človek v svoji prihodnosti ne more preminiti. Prihodnost namreč ni preverjena in je resnična samo v svetu, ki ga zaznavamo potem.
- Slika je nastala v času magistrskega študija slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje*