KROG PREHODA, 2004

• orig.jedkanica, monotipija, mešana tehnika, kolaž, 100×35 cm, 2004
• Il circolo della transizione, acquaforte, monotipia, tecnica a morsura aperta, collages, 100×35 cm, 2004
• Transition Cycle, etching, monotype, mixed media collage, 100×35 cm, 2004
• Kreis des Übergangs, Radierung, Monotypie, Mischtechnik, Collage, 100×35 cm, 2004

NA STOPNICAH TRENUTKA, 2004

• orig.jedkanica, monotipija, mešana tehnika, kolaž, 100×35 cm, 2004
• Sulle scaline del momento, acquaforte, monotipia, tecnica a morsura aperta, collages, 100×35 cm, 2004
• On the Stairs of Moment, etching, monotype, mixed media collage, 100×35 cm, 2004
• Auf der Treppe des Augenblicks, Radierung, Monotypie, Mischtechnik, Collage, 100×35 cm, 2004

 

RDEČI ODSEVI, 2004

• orig.jedkanica, monotipija, mešana tehnika, kolaž, 35×100 cm, 2004
• I riflessi rossi, acquaforte, monotipia, tecnica a morsura aperta, collages, 35×100 cm, 2004
• Reflections in Red, etching, monotype, mixed media collage, 35×100 cm, 2004
• Rote Reflexionen, Radierung, Monotypie, Mischtechnik, Collage, 35×100 cm, 2004

 

ODMEV IZ NIKJER, 2004

• orig.jedkanica, monotipija, mešana tehnika, 100×35 cm, 2004
• Un echo dal nulla, acquaforte, monotipia,tecnica a morsura aperta, 100×35 cm, 2004
• Echo from Nowhere, etching, monotype, mixed media, 100×35 cm, 2004
• Echo aus Nirgendwo, Radierung, Monotypie, Mischtechnik, 100×35 cm, 2004

 

STREZNITEV, 2004

• orig.jedkanica, monotipija, mešana tehnika, kolaž, 35×100 cm, 2004
• Il sobrio, acquaforte, monotipia, tecnica a morsura aperta, collages, 35×100 cm, 2004
• Sobriety, etching, monotype, mixed media collage, 35×100 cm, 2004
• Besinnung, Radierung, Monotypie, Mischtechnik, Collage, 35×100 cm, 2004

 

IZ PRIVIDA- SE ZDI …, 2004

•  orig. jedkanica, monotipija, mešana tehnika, 35 x 100 cm, 2005
• Dalla visione – sembra …, acquaforte, monotipia, tecnica a morsura aperta, 35×100 cm, 2005
• From the Illusion – it Appears …, etching, monotype, mixed media, 35×100 cm, 2005
• Aus dem Trugbild – es scheint …, Radierung, Monotypie, Mischtechnik, 35×100 cm, 2005

BREZVETRJE, 2004

• orig.jedkanica, monotipija, mešana tehnika, 35×100 cm, 2004
• La bonaccia, acquaforte, monotipia, tecnica a morsura aperta, 35×100 cm, 2004
• The Lull, etching, monotype, mixed media, 35×100 cm, 2004
• Windstille, Radierung, Monotypie, Mischtechnik, 35×100 cm, 2004

IZGUBLJENE SENCE III., 2004

•  orig.jedkanica, monotipija, mešana tehnika, kolaž, 100×35 cm, 2004
• Ombre perdute III., acquaforte, monotipia, tecnica a morsura aperta, collages, 100×35 cm, 2004
• Lost Shades III., etching, monotype, mixed media collage, 100×35 cm, 2004
• Verlorene Schatten III., Radierung, Monotypie, Mischtechnik, Collage, 100×35 cm, 2004

Transitio.
Kjer je linija ločnica.
Kjer prehajanja postanejo prepojena s poljem barv. Imaginacije v zavedanju bivanja. Primarnost čutenja. Izbris nehotenega. Zgolj premiki. Nova rojstva. Intence. Dimenzije. Razsežnosti platoničnosti. Netelesnega. Atomi misli, ko prestopiš zapis resnice. Njene kozmičnosti. Ko prihaja nov val. Ki vabi, da ustvariš daljico in jo povežeš z odmikom na pol zastrtega zena. Vertikalno. Horizontalno. Namišljeno. Z distanco. S hrepenenjem. Ki ga ni. Ki je obstalo. Zazrto vase. V kaotični subtilnosti krika. Novo spoznanje. Evritmija. So kje meje? In če so, zakaj jih ne vidim? Jih morda preziram? Iztrgane besede napolnjujejo dno. Mika jih. Rade bi pristale, toda…
Transparentnost ubija. Iščem. Vsi iščemo. Polkrog kot presekana večnost. Nekje vmes je lepo. Mračni romanticizem jaza. Podobe, ki odzvanjajo presekane intervale. Odhajanje. Prihajanje. Prehajalne medmetne niti. Ko čutiš, da nisi, a vendar si. In daješ. In se ti vrača. V premikih, ki jih pravzaprav nočeš, a si jih nehote primoran vzeti, sprejeti in znova odgnati. Življenje. Krog igre. Ko postaneš del nedorečenosti, naključij, ki se zdijo kot, da to niso.
Zažgem ploščo. V trenutku substanca zakrkne. Razpoke. Kot, da so moje. Elektrifikacija privlaka. Zdi se, da obe prežema isti naboj. Po brezčasju. Po vmesnosti v deziluzije. Kontraste. Črno-bele. Sive. Barvne. Urejene. Disharmonične. Po želji. Si sploh smem želeti?
Zgolj odsev se dozdeva. Senca. Želim si…
Polijem bencin. Izbrisujem. In ostane. Le tisto kar mi pomeni največ. Ki mi da vedeti, da je to tisto pravo. Resnično. In to je lepota bivanja.

Transitio. Dan za dnem.

Aleš Erjavec je nekoč dejal:« Edine stvari, ki jih lahko enostavno imenujemo lepe, ne, da bi jih kvalificirali, so ali stvari narave, ki jim človek ni pripisal pomena, ali stvari človeške umetnosti, ki se namerno odrekajo kakršnemukoli vzpostavljanju imena in enostavno predstavljajo igro oblike in barve.”1… In sama sem morda naravo občutila še toliko močneje, saj mi je okolica mojega doma z gozdom, reko in peščenimi makadamskimi potmi v mladostnem obdobju predstavljala neponovljive vrednote življenjskega miru. To je bil moj zunanji svet, ki sem mu iz dneva v dan, znova in znova trgala koščke neznanega. Moj notranji svet pa je predstavljal dom, ki mi je že ob vhodu vanj dal vedeti, da vstopam pravzaprav v galerijo. Prepredena s kopicami spominov na različne umetnike, ki so bogatili mojega duha na vsakem koraku, sem se včasih počutila docela šibko in nemočno, kajti takrat še nisem bila prepričana v katero smer me bodo odnesli življenjski tokovi.

Pogostokrat sem se počutila kot ujetnica v času in okolju, ki sta mi bila dana. Hotela sem pobegniti, razširiti obzorja, toda …v tistih malo mlajših letih sem to lahko naredila le s pomočjo svojih misli, ki so žlobudrajoče frfotale naokoli in iskale oprijemljive stvari po adekvatnem zapisu. To so bili trenutki prvega resnega opazovanja v stiku z vsakdanjo okolico in trenutki neskončnega veselja, ko sem skozi šolsko okno prvič ujela podobo domače cerkve, ter začutila,da zmorem naravo okoli sebe pravzaprav upodobiti na listu papirja.

Ne da bi si takrat posebej želela stopiti na pot likovnega ustvarjanja, sem vendarle globoko v sebi vedela, da sem izbrala pravo pot. Da z njo želim nadgrajevati samo sebe in se korak za korakom bližati zastavljenemu cilju. Temu, da zmorem brez kakršnihkoli ovir izražati svojo notranjost, svoje ljubezni, svoje strahove. Toda ovire so. Obstajajo. In sama sem jih sprejela za svoje najplemenitejše spremljevalke, ki mi dajejo moč, izziv, skušnjavo. Brez njih ne bi zmogla. Ne bi se dopolnjevala. Pretakala. Izgrajevala. Transformirala. Dihala. Bila v procesu. Narave. Pred njo obstanemo vsi.

Za posebno prelomnico na poti mojega grafičnega ustvarjanja bi prav gotovo na prvo mesto postavilo leto 2001, ko me je splet okoliščin ponesel v nedrje sosednje Italije. V Urbino. Stik z italijansko grafiko, ki sem ga izkusila tisto poletje je v meni zapustil neizbrisen pečat. Ne zgolj množica ljudi, s katerimi smo navezali novorojena poznanstva in izmenjali grafične izkušnje, pač pa tudi mestece Urbino samo. S svojim zgodovinskim pridihom, s svojo renesančno dušo, ki laika za kratek čas zamika, umetnika pa popelje v skušnjavo, ki ji zlepa ni kos. Koliko svetlobe! In koliko temačnih, skrivnih poti, da ubežiš pogledom! Morda je vrhunec spoznanja tega malega, s trdnjavo obdanega mesta ravno v tem, da se je v njem rodil Raffaello. Fascinantnež, ki me s svojimi deli vedno znova omreži. Blizu mi je. Čeprav 500 let drugje.

Transitio dve.

Nenehna hitrost, ki v zadnjih desetletjih prevladuje v svetu in srka v svoje vrtince eksistencialne vsebine umetnikovega jaza, nam je kot tiha načrtovalka naših življenjskih zgodb na prelomu tisočletja ponudila v razmislek predvsem zavedanje o potrebi, ki se kaže v uporabi novih tehnoloških postopkov, vezanih na digitalno tehnologijo.

Ta sledi utripu časa, ki nam bo pokazal smiselnost tovrstne ustvarjalnosti in možnost njenih bistvenih sprememb glede na izrazne možnosti, ki jih novi tehnični postopki ustvarjalcu nudijo. Originalna umetniška grafika je v tem oziru postala še toliko bolj dragocena. Ne zgolj zaradi zgodovinskega izročila, ki ga je uspela ohraniti do danes, pač pa predvsem zaradi svoje izjemnosti. Edinstvenosti. Ki iz sebe še vedno izžareva mističnega duha v katerem se je porodila, hkrati pa željno razkriva izzive tudi mnogim drugim, ne zgolj poznavalcem.

Iskanje novih poti v starih labirintih globokih vrednot torej ostaja. Ohranja in še pridobiva vrednost nastalih spoznanj, ki jih ob bok ponujajo novi mediji.

Današnji umetnik je po svoji naravi izjemno (pre)drzen v preizkušanju novitet, ki mu jih tržišče ponuja. Pa ne samo v pogledu, ki se nanaša na preizkušanje dotičnih orodij s katerimi si olajšuje kreacije svojih del, kot tudi na duhovni ravni bivanja. V tem oziru je namreč pravi borec. Bori in zoperstavlja se marsičemu. Pri tem pa ne išče le nenehnega boja s samim seboj, ne išče zgolj potrditve za ustvarjena dela, pač pa stremi k odgovorom na vprašanja, ki mu jih zastavlja realnost same eksistence. Pri tem pa lahko predpostavko o tako imenovanem pogumnem umetniku kar takoj izničimo.
Čeprav navzven kaže svojega neustrašenega duha, v svoji notranjosti ostaja kakršen je bil že od nekdaj tudi njegov predhodnik. Izjemno ranljiv in prestrašen. Ponavadi beži stran od krute vsakdanjosti, se utaplja v bolečini lastnih krikov, lažnih sprenevedanj in sanjavih hotenj. Včasih si zaželi zgolj izstopiti iz sebe in tako ustvariti svoj drugi jaz, ki bi izžareval drugačnost. Tisto pristno, ki se skriva za krinkami naših vsakdanjih obrazov, ki zavajajo, spretno ovinkarijo in zakrivajo sledi začrtanim stopinjam. Slednje so vsakič drugačne. Vodijo po različnih poteh. Od nas samih je odvisno ali bomo izbrali tisto pravo, ki bo nekega dne v nas znala prebuditi iskreni izraz lastne podobe.

Zapis avtorice

1 Erjavec A., Estetska in kritična teorija, Ljubjana, 1995, str.47

….

Formiranje lastnega, avtorsko prepričljivega pogleda na svet  je nedvomno najbolj pereča in neizogibna naloga, ki se postavlja v vrh načrtovanja umetniške poti že ob samih začetkih likovnih raziskav mladega ustvarjalca. Catherini Zavodnik pri tem  nedvomno pomaga  najzanesljivejši kompas – njena intuitivna prenicljivost in likovna občutljivost, ki izmed novih, svežih pobud za svoje delo najde, in odbira tiste najbolj svoje, najbolj osebno vsebinske, ki naj ji pomagajo pri rasti v samostojno, prepoznavno kreativno osebnost.

 

Ob tem pa mimo njenega čustvenega pola ne velja prezreti tudi njenega intelektualnega angažmaja, saj smo se že pri njenih pisnih diskurzih in razmišljanjih o lastnem slikarsko-grafičnem opusu kar nekajkrat srečavali s preciznimi in v samo bit likovne problematike namerjenimi analizami. (Sledi te teoretsko nabrušene in kdaj tudi literarne domiselnosti, pa ne odkrivamo le v njenih likovnih stvaritvah, marveč tudi v naslovih njenih grafičnih kompozicij). Prav ta ustvarjalna obojestranskost porajajočh se izraznih konceptov močno poglablja in vsebinsko problematizira končne izvedbe, se pravi, žlahtne sadove takšne čustveno razgibane kreativne domišljije s korigensi obvezne estetske urejenosti. In skoraj kot po pravilu se v njenem razvoju menjavajo cikli večjega čutno čustvenega brstenja z bolj očitno obarvanimi s pretehtano  pomirjenostjo, pa zato domala nikoli razpuščenimi v nebrzdano hedonistično razkošje.

Ali – pretočeno v analitično oznako njene likovne sintakse – obdobju nekakšnega  prekipevajočega čustvenega brstenja sledi praviloma nasprotno, vezano v trdne okvire in skeletnost kar geometrijske regulativnosti. In lahko bi zapisali, da se prav ob teh prehodih rojeva tisto najboljše, najbolj identično avtoričinemu izpovednemu značaju: nekakšna občuteno usmerjena simbioza čustvenih in razumskih učinkovin, ki po mojem dobro nakazujejo prihodnje cilje ustvarjalkinih ambicij.

 

Opisana slogovno izrazna obojestranost si je kajpak morala poiskati adekvatne medije izvedbe, se pravi, tehnična uvidenja teh likovnih koncepcij. Ni težko že na prvi pogled ugotoviti, da Zavodnikova mimo odkrivanja duhovno sugestivnih podob lastnega izpovedovanega sveta raziskuje vedno nove možnosti njihovih snovnih vizualizacij. Že izbrana tehnika “cracle”, ki si jo je prisvojila, in po svoje razvila med študijem v Urbinu v Italiji, ne pomeni samo tehnične secesije od dosedanjih zvrsti grafičnih načinov, marveč hkrati močan odmik  od njihove tradicionalne “zanesljivosti”: medtem ko je grafik že vnaprej vsaj v veliki meri vedel, kaj mu bo ponudila izvedba v njih,  je “cracle” tehnični postopek, ki na stežaj odpira vrata tehničnim naključnostim in s tem občutno zmanjšuje avtorsko vlogo ustvarjalca. Zakaj asfaltno prekritje s premazom gumiarabike na kovinski plošči pri segrevanju ne bo razpokalo v strukturne vzorce po volji izvajalca, marveč sledeč lastnim kemično-fizikalnim zakonitostim. Avtor se potem z doseženo strukturo lahko strinja, jo sprejme in vključi v svoj koncept, ali pa jo dopolnjuje in popravlja, dokler ga ne zadovolji. Kombinacija tega izvedbenega postopka z akvatinto in z uporabo pogostih kolažev še poudarja čustveno sintetični pridih teh Barbarinih grafičnih kompozicij, ki na ta način skušajo loviti ravnovesje z usmerjenimi, dostikrat geometrijskimi pridihi umske plati njene ustvarjalne substance.

 

Tej paleti likovnih kontrastiranj lahko dodamo še izjemno čustveno vlogo čiste črte, ki se kdaj do kraja nevezana, kdaj urejena v like, pojavlja kot kontrast sredi naključnih, čustveno sugestivnih vzorcev črnobelih kompozicij.

 

In prav predrugačeno koncipiranje kompozicijskega izražanja je zagotovo tisto prvo vidno pa hkrati prenovitveno izražanje njenega osebnega gledanja. »Če je namreč lahko uporabljeni poudarjeno “višinski – dolžinski” format grafične kompozicije le njena racionalna odločitev, pa so razporejanja likovnih agensov znotraj tega okvira njene intuitivne, docela osebno občutene odločitve. Pa naj so to vrinki četrt/pol/ tričetrt krogov, ki se na različnih mestih in v različnih ponovitvah pretežno svetleje zarezujejo v temnejše velike oblike struktur; ali beli pasovi, ki včasih kar boleče načenjajo podolžno kompozicijo na več delov; pa drugič dosti bolj mehko pripevajo – kot nekakšna bela klaviatura ali komajda vrstica mozaičnih kvadratkov – celoviti govorici stihijsko naključnih struktur, ne le črnobelih kot na začetku, pozneje tudi toplobarvnih površinskih skladov, še posebej v teh zadnjih barvnih listih si je avtorica dovolila najdrzneše domislice, saj je s takšnimi geometrijskimi vrinki segla tudi prek robov slikovnega polja in jih kot nekakšne kontrastne (črnobele ) odmeve od zunaj plasirala navzven, onkraj temeljnega obrisa grafike. In pri tem ne smemo spregledati, da je tudi v takšnih barvnih variantah razmišljala predvsem grafično, saj je primarni črni našla najboljše partnerstvo v rdeči barvi, ki prav tako sodi v t. i. “grafično lestvico”: črne, sive, rjave, okra in rdeče.

 

Z dosedanjim slogovno-sintaktičnim razmišljanjem smo se komaj dotaknili  izpovedne vsebine grafičnega opusa Zavodnikove. In to namenoma, zakaj izkušnje nas opozarjajo, da je z besedami nemogoče “ujeti” njeno globljo umetniško bit, se pravi, tisto likovno vsebino, ki žarči iz teh grafičnih stvaritev, – likovne govorice žal ni mogoče enakovredno prevesti v besedno. Zato pa smo se skušali z natanko analizo izraznih prvin približati presoji o notranjem ustroju likovnega dela, o tisti kvaliteti torej, ki je predpogoj estetske neoporečnosti vsake polnokrvne umetnine. Takšna presoja njenega grafičnega opusa naj bi gledalcem pomagala, da bi lažje proniknili v izbrano govorico njenih stvaritev, šele v sproščenem podoživetju njenega  umetniškega mementa pa bomo použili tisto najlepše, kar lahko podari le prava umetnost, osrečujočo katarzo. ki jih bo oplemenitila z domišljenim svetom ustvarjalke Catherine Zavodnik.

 

Marijan Tršar