Krošnjave sladkobnosti v modrini hladnih rečic
stopinje in rahel srčni trepet,
svileno dotikanje gladine,
devinje doline se igrajo skrivalnice,
šumenje Savice visoko nad preletom tvoje misli,
šepetajo mi in me zapeljivo vabijo v zavetje rdečih češenj.
Ko se zadnji sončni žarek dotakne sokolice zaslišim njegov krik
veličastnost neba se odpre in rožnati popki zadehtijo,
da omamijo moje telo.
Obstanem in samo sem,
drugačna, pretočna,
v širjavah hribovja valovijo bližine,
tiste samotne, predrzne, viteške in bojevitega srca,
neustrašne ljubezni ne bodo nikoli nehale hrepenet po cvetočem travniku in kresnicah,
ki skozi noč dajejo skrivne poljube.
Kdaj se v resnici zmore narediti preboj?
Je malodušje le napol zaneten ogenj?
Ko se bojni ples umiri zaslišim čričke, ki me povabijo nazaj v žuboreče globine rajajočega poletja.
Svete vode pršijo na obraz.

Ladijana, 24.5.2026