UGANKE PREPROSTOSTI

Včasih se zdi,
da se vse te uganke preprostosti
ki razobešeno dvigujejo krhkosti vračanja,
prepletajo v besede neukročenega bršljana,
v njem odzvanjajo neko večno igrivost,
ki zgolj čaka, da se bo še bolj prepletla in
zahrepenela po skrivalnicah v krošnjah,
a se še spomniš kako se zapirajo okna,
da glasovi ostanejo v bližini minljivovsti,
da se srečujejo besede in pospešujejo utripe,
vsa ta upanja drhtijo in se veselijo vračanja domov,
v pričakovanja podarjenega časa,
v dišave posušenega perila,
odprtih vratih,
bližine noči,
A kaj, ko moram nazaj,
v bližino plapolanja in mrzle zarje,
da se spomnim kako pada nesmrtnost na obraz,
in me v čakanju jasnine, sreča sama s sabo v prelivanju izvora.
Ladijana, 6. oktober 2026
 
 
 
SVEŽA PLATNA 
Proti toku sem prala surovo platno,

tisto platno na katerega je kapljala sveža zapeljivost,
pripeta v izzive ostajanja in zasukov,
večeri polnega sijaja so iskali smehljaje v zaprtih vekah,
zgolj na skrivaj so upali čakati nova sprejemanja, minljivosti,
vsa ta žareča noč je predla prepletene bližine vračanja,
v vse tiste čase bogatih rojstev in naplavljanja svetih vencev,
in potem ta jasnina, premočena v makova polja, vsa ta sončna opojnost sprehajanja,
do dnevov, ki se dvigajo v nove pomladi rahlih kapljic,
sveža platna dišijo po zvestobi do groba,
dihajo minevanje,
Ali je mogoče ostati, ko že vse odhaja?
Ladijana, 1. oktober 2026
 
 
TIHOTE SVETIH KRAJEV
Topla jesen si odpira oranžna vrata,
in pušča gole veje na brezpotjih,
pogosto skozi trave slišiš petje zaupanja,
ki skozi špranje tihe izbe piše črke na omete,
vse te podobe se nabirajo v razpokah zapuščenih src,
lovijo dihanje,
tihote svetih krajev,
kamor se vsi odsevi vračajo v globine izvora in pozabe,
v upanju, da še obstaja trenutek v času,
brez odlaganja sivin pepela,
tam,
zvečer,
pod obljubami podarjene milosti,
in skupni slutnji,
da je minljivost najin dar.
Ladijana, 28. september 2026
 
 
 
PRISTAN POPOLNE KATARZE

Ključe srečnih kamnov sem shranjevala,
v sijočo izraznost jesenskega domotožja,
svečeniške molitve so vsako jutro predihavale obrede v zemeljsko ponižnost,
na pol zastrti vitraži pisanih svetlob so blesteli po rožnatih obokih,
takrat sem rada prebirala stara pisma iz prašnih podstrešij,
in odpirala platnice upanju odrešeniških nitk,
zvečer pred nočjo so rdeči metulji prinašali mehkobo plapolanja plesa,
naj se vrti, naj se vrti,
tja daleč do slikarskega navdiha,
september je in mrak prihaja,
gola koža v ledu,
ob razžarjenem ognjišču nočno sonce, ki se spušča v svoj pristan popolne katarze.
Ladijana, 25. september 2026

 

 

PROSTRANO VSTAJENJE

vsa toplota izžeta iz veličastnega obzidja,
se zdi kot ravnovesje na pol pretečenega sotočja,
tam zgoraj, ko me čiste trave skrivajo pred temo,
tam so doma pisane pokrajine navdihujoče evritmije,
ledena srca padajo v čistine,
smo tu, smo tu, smo tu,
same tihote z valovi, vzdihi in šumenjem,
nekje, ko je konec obzorja, se skupaj tkejo sprehajanja,
do kolen, do sonca in previsov,
v čudenja utripov se rojevam,
polna tebe,
prižigam trsje, da me žge v vrnitve prostranega vstajenja,
sklenjeni krogi se skrivajo v plamene, kjer teče dol
vsa ta zrcalnost molčanja, čakanja,
praprotnih senc, ki se igrajo in dišijo v mladih trtah,
kjer Zala prebuja nova rojstva,
in se srebrna voda izliva v nov val.
Ladijana, 23. september 2026

 
 
VODNJANSKA NOSTALGIJA
Vodnjanska nostalgija, 
barva ujema navdihe in se lomi ob star kamen,
razpokana koža se premika skozi stoletja,
kjer oljčne krošnje tiho pomnijo imena starih ljubimcev,
za obzidjem starega murala se pogrinjajo nežna zlata jutra,
po topli zemlji diši in prahu bleščav ki ga odnašajo verzi posušenih trav,
vse tja do vaških drhtenj cvetočih vrtnic,
ostani mila, ostani mila,
v srcu ki te kliče pred opečnato obličje,
v vsa ta davna dihanja sklesanih ugank,
ob kažunu ogenj novih rojstev nosi senco tvojega obraza.
Pridi in nahrani premočene grešnice
da zrasteš v sebi in poklekneš v novo jasnino vode.
Ladijana, 18. september 2026
 
 
PRASTARE VODE
Tako prisotni praspomini višavja se nabirajo vsak večer,
ujeti v deroče naplavine utišanih glasov se stiskajo vame,
vsa ta prisotnost vzklitja, rastja vseh pomladi,
se zdi kot preproga po kateri se lovim pred lastnimi kapljami,
lačne vrane v krogih kričanja preletavajo polja,
in ta dohitevanja iz katerih zori klasje,
ki skrivaj vabi v šepetanja nežnega makovja ob rdečem polju,
raztrgana od bežanja odpiram okna,
ter obešam slike nazaj na stare razpoke,
kot prerojena trgam lipove cvetove in jih nasuvam ob razpotja zoglenelih križev,
v izbi čakanja predihavam trda zrnja,
in tolčem tolčem tolčem,
to trdoto,
da izdihne betežnost izginevanja,
v žuborenju svetišča sokolice,
odkoder se dviga prastara voda,
da prebudi dihanja umrljivih src.

Ali bova še kdaj vzklila?

Ladijana, 17. september 2026
 
 
 
BELE PLIME
Risala sem ti spomine na obzorja,
poigravala sem se s sončnimi žarki iz sipin,
razkošno veselje sem ujemala in varovala v žarenju,
vsak dan znova sem hitela da bi se v nespečnosti večera dotaknila belih plim,
In le zakaj, oh le zakaj se ujemam v tople zalive olivnega bučanja?
Preveč namakam, vem, vse te želje v plamenicah,
da prehajam sušo majevskih obredov,
iz većernic, kjer se jugo pozibava,
med bližino sladkih datljev nebeškega zvonenja,
v daljavah sklenjenih obličij,
prebiram note zlatega neurja,
in se vračam, preobračam, v sokove vrtov golega preživetja.
Ne bo me nazaj, ne bo me nazaj,
poškropiti moram kaplje cvetja,
da se usedem v čakanja ljubljenih tihot,
brez zagrljajev rdečine vina,
da luna postane ponovno polna,
in dlan najde dlan,
v zapisu upognjenim pod soncem.
Ladijana, 15. september 2026
 
 
POD SUHIM NEBOM
Moja kraška tiha brezpotja,
praznina senc v opoldanskih krošnjah,
samotni brin v dišavnicah ki čuvajo temne jagode na robu burje,
prepletam kite z ivanjščicami,
v svete kamne zarisujem travniške rune,
prst se odmika v molčanje prastarih korenin,
daj, razburkaj mi pozabljene sanje,
prebudi mi presušeno zemljo da se namoči,
in steče steče steče,
v vse te izvire kjer spi voda pod suhim nebom,
in kliče po vračanju med vse te črne gabre razpuščenih dnevov,
vsak večer znova mi dušo ovijaš v davnino,
in te žejne ustnice srkajo prepojeno curljanje,
ki gre na mehko v razpoke,
tiste vlažne in zdravilne,
rosna dihanja brstijo,
in vse osvobojeno,
v nov začetek,
ko me še enkrat najde kamen in tvoja voda,
da me namoči brez usmiljenja v večeru.
Ladijana, 13. september, 2026

 

NAJ GORI

Odtekajoča studenčica se rojeva v jutranjih svitanjih,
v njenem izlivanju poslušam zlate molitve serifnih pisav,
mehkobno drsenje po starih platnicah me zapeljuje v sprehajanja ob vročem ognjišču,
kjer gori in se žge preteklost svetega preživetja,
naj gori gori gori,
na moji gori kjer rastejo mlade breze v milini počitka,
in se zdi kot da se ves prah nabira zgoraj pod presušenimi stropovi,
po kapljicah izginja vosek nad lesenimi oltarji,
listam po preperelih pismih, ki so obtičali v pripovedovanju zgodb,
v njih vedno znova najdem rodovitna polja premaganega vetra,
po plamenih hodim bosa okrog žarečega vejevja,
čisto blizu me dohajaš,
brez usmiljenja,
v surovosti tise, ki prebada molk in pije iz zemlje stare vode,
oh te tišine, te tišine iz navdiha
naj se ulije pred menoj, da zaplavam vase.
Mi boš pomagal zakuriti ta ogenj?
Ladijana, 11. september 2026
 

STARANJE VINOGRADOV

Nevidne sledi si utiram skozi bele zaplate cvetevja,
ko božam metulje hitijo sokovi navzgor,
pretrgani krajci včerajšnje večerje se objemajo in dišijo po novembru,
razpršujem si pramena ki mi nenehno bežijo na gola ramena,
vsa v zanosu včerajšnjega poletja,
prehitevam deževje, ki potiho namaka moja krila,
stiskam se sama k sebi,
v sladkobne kapljice dišečega terpentina,
v bleščanja kriških podov,
kjer se skale nastavljajo obrazom,
v tem razkošju si ogledujem svoje odseve,
v vrhovih zgoraj si naslanjam srce,
da bom obsijana z milostjo pretrgane nevihte,
ki kriči v telesa prednikov.
in diham, diham, diham,
da me odene kot reka kamen naprej,
v staranje vinogradov,
kjer se kri vrača v zemljo.
Se boš še spomnil, kako sem nekoč cvetela?
Ladijana, 10. september, 2026
 
 

NEPRIŽGANE SVEČE

Gradiška svetišča vseh nemirnih src pojejo vsak večer navdihe tihih kamnov,
v krogu se objemajo šepetajoče vrbove rusalke in odpirajo semena drevoredov,
vsa ta tišina, ki dela kroge in zapisuje molitve k belim vrtnicam,
tja daleč nazaj, ko sem iz lanu tkala svoje obleke in nosila preperele čevlje,
tja daleč nazaj, ko sem umivala lase z bistrico iz tvojih zgaranih dlani,
kjer sem verjela, da se rožnate freske dotikajo pozlatnega erosa,
in plešejo v starih zapisih,
utelešene,
da preživijo samote dragocene končnosti,
tja daleč nazaj,
kjer sem puščala svoj žar v očeh v lubjih smole,
in zaupala večerom, da se dotikajo mojih ustnic,
s toplimi neprižganimi svečami mraka,
in  odnašajo iz mene tisto staro vero,
da je mogoče telo ohraniti tam,
kjer ga je nekoč ljubila svetloba.
In ti veš zakaj se vračam.

Ladijana, 9. september, 2026

 

 

MEDČASJE

Ko oba iščeva svoje sence,
iz mrzle reke stopava prepojena z resnico,
ki ni vedno lepa,
ki naju trga,
in piše stihe med sladkimi grozdji,
ki polzijo med brazdami rodovitne prsti,
vsakič znova ko se dotikava premočenih rož,
ki čakajo da zadišijo v starih izbah,
mehkobna jutra čakajo na telesa ki drsijo pod sončnimi zavetji starih hrastov,
lahkotnost se veseli sončnih polj in vrnitev polnega vodnjaka,
tja daleč stran kjer jeleni počivajo brez strahu,
brez krvi,
kot da je danes zadnji dan nekje daleč za gorami,
kjer hvaležnost dehti v barvah preteklega časa,
in omet odpada pada pada,
v medčasju ki se vrača,
razrahljano,
med nočne kresnice,
ki iščejo svoj dom.

Ladijana, 7.september, 2026

 

SRNA

Tiste poti po katerih sem prihajala ob mrzlih večerih domov,
so bile polne suhega peska, koža razpokana na podplatih je ječala,
in noge so drevenele,
a kaj ko je bil čas poletja, neskončno vročega razcvetja,
na vsakem koraku je dišalo po medenih cvetnicah ki so me
božale po zagorelem obrazu,
skozi gozd je še posebej dišalo po borovcih,
tista smola ki je kapljala iz njih mi je bila še posebej ljuba,
čarnjave istrskih vasic so vsako jutro prinašale sveže vzhajane krajce,
oh kakšna radost, imeti zgolj kos kruha,
brez zavetja kamnitih hramov se izgubljam v dotikih,
ujemam se v note cvrčanja nevidnih škržatov,
in vse te milostne tišine vetra,
v njih se utapljam kot ranjena srna, ki izpira sol od zadnje večerje
in se zjutraj vrne v daljave lesketanja, brez milosti.
da poljubim solze na tvojih očeh.

Ladijana, 3.9.2026

 

ZAMRZNJEN OGENJ

Zrcalne slike,
vetrnice z navdihi,
kozmične kode izlite v vodnjak,
presušen izvir zavit v senčna hrepenenja,
in nekje v oazi pepela prebujena tihota,
ki žvrgoli čez vse većerne zaobljube,
žuborenja kristalov v snežni belini,
mi padajo po vratu,
in ves tvoj led,
ki pada pada pada,
se zdi kot,
zamrznjen ogenj,
ki mi počasi,
zažiga kožo.

Ladijana, 02.09.2026

 
 

POD NAJINIMI BREZAMI

Moji zidovi,
zavetja tišine,
kjer orlice razpirajo krila,
na vrhovih nebeške miline,
oh te grajske skušnave,
ko bi bile malo manj sanjave,
a zdi da se vedno znova vračam,
v kamnite poljube brečasnega skalovja,
ki se sladkobno rahlja vsakič,
ko stopim s krvavimi ustnicami pred obličje tvojega meča,
najina bitka predolga za jesenske zaobljube,
razgaljena, odprta, na krike zatrta,
ki bije in bije vsa svoja obzidja,
prezrta, neslišana in razdvojena,
in ko stopam po preprogi svetih arkad,
kjer se grešnice preoblačijo v molitve,
takrat se sklenejo oblaki,
in začenjam verjeti v nebeška darila pod najinimi brezami.

Ladijana, 29.08.2026
 
 

SVEČENIŠKA RAZKRITJA

svečeniška razkritja
kapljanje voska
vročina v nakovalu
naj tli naj tli naj tli
ko mi boš ugasnil zadnjo svečo
bom prižgala naslednji ogenj
Ladijana, 28.08.2026
 
 

RDEČA ZARJA

presušena struga
rdeča zarja zadnjega šepeta
kot list odpadaš
izven telesa
in me dohitevaš
v sočnosti
Ladijana, 27.8.2026
 
 

TIHI BREGOVI

tihi bregovi pogumnih src
savinjska ljubezen mrzlih juter
krik kanje nad tolmunom
prepih, prepih, prepih
Ladijana, 25. 8. 2026

 

ZASTRTE ROŽE

Tista iskanja, ki sem jih zapletala na kraške kolutke, so vedno prehitevala dneve pred nočjo,
kot da bi vedela da se mi neskončno mudi zalivati posušene rože na prašnih dolgočasnih mizah,
vaški mačkon je bil pravi frajer saj je pogosto prihajal v podmizje in se ovijal okrog mojih nog,
in mi laskal z osvajalskimi pohodi pod Malim vozom,
tiho tihožitje neskončno zastrtih rož, ki prepognjene čakajo, da jih prebudi premik v lepša jutra,
takrat me dohitevaš v bližini čarnosti razcveta,
kot slap se spuščava v ljubezni do prezira,
in se sprašujem zakaj sploh še čakam pot tvojega spomina,
zastrte rože, zvok gozdne violine,
ko še ne razumem zvestobe najine tišine,
bežiš bežiš bežiš v pozabe turkiznega tolmuna,
ko val obrača in zavrača vse kar raste in se sije,
in se vrača,
tisti vonj po kruhu,
po gnetenju s prsti,
kot dom navdiha zadnjega izdiha,
v brezvetrju se naslonim na junijsko vročino presušenega potoka,
in čakam niti,
da prinesejo nov dež.

Ladijana, 22.08.2026

 

BELI ROŽNI SEN

Zračen, mehak in pudrast,
z rahlim pridihom medu in sveže nabranih cvetnih listov,
tak občutek si mi dal, ko sem te prvič spustila v bližino svojih žejnih ustnic.
Sladke cvetlične note pregrešnih požirkov sem okušala v opoju, ki je dovoljeval prepletanje okusov,
znova in znova sem te srkala, oblečena v Anarkali, in razmišljala,
če obstaja še kaj lepšega kot jutra, ko se ženska obrne in se njeno krilo razpre kot dih belega čaja,
prvi požirek je kot bos korak po belem pesku,
nežen, tih in svetel.
V valovanju žgejo stopala, ki v skoraj eteričnem parfumu plapolanja za hip prosijo poliva vode,
čez obraz,
da se zbrišejo grenkobe vseh zaključkov,
čez telo,
da odtečejo neuslišane zaobljube,
čez lase,
da z njih odkaplja včerajšnji čas.
Prepozno se spomnim, da te nerada ujemam v pozna popoldanska sonca,
a kaj, ko je to edini čas, ko vrtnice dišijo po čebelah in pozabijo, da imajo trnje.
V beli rožni sen me ovij, naj se raztopim,
v spomin.
Ali boš jutri še vedel,
da sem dišala po tebi?
 
Ladijana, 6.8.2026
 
Op* Navdih za to pesem se je rodil ob srkanju vrtničinega čaja, ki mi ga je podarila draga prijateljica in odlična poznavalka čajev, Špela Gornik.
 

 

SEPTEMBER

Zadnje avgustovske noči sem vedno čakala, da pridejo nova valovanja
prvi val je od nekdaj vedel kako me sleči do golega
niz naplavin se je nabiral počasi in v močnih sunkih rastel v mokriščih
tiha nostalgija je plesala v vrtincih turkizne po spolzečem skalovju
rahla radost je sramežljivo prihajala na nočni obisk
ljubezen ljubezen kje si mi mila
zjutraj sem pogosto odpirala okna da so mi kodri uhajali nazaj proti času,
pogosto sem srkala ravnodušje in ga prelivala v speče školjke
ne sprašuj me zakaj sem ob poti metala rožmarinove vence nazaj med dišeča šepetanja,
kot prepelica, tatica, grešnica
sem zgrešila svoj klic?

Ladijana, 30.7.2026

TOPLA POLETJA

Topla poletja,
ko breskve zorijo v svojih sokovih in se v kitke prepletajo travniška cvetja,
ko zadiši po ljubezenskih pismih, ki v poljubih brstijo v medena zavetja,
takrat se kristali krhkih kozarcev sestavljajo v čaše opojnega razodetja.
Si kdaj poslušal kako
kaplja kaplja kaplja
izven robov do drhtečega srca?
Kipeča je radost, ki vsako jutro poboža prelet lastovičevja,
tam zgoraj na severu, ko se dotiki ustnic stikajo v barve sreče.
Kako se ti zdi,
je še bolj boleče?
Topla poletja,
ko se krušijo mostovi in moja reka teče teče teče,
ko iz razpokanih dlani jutra varujem zadnje seme,
takrat se oblečem v tvoj odsev
in pridem gola pred pleme.
Je dovolj rdeče?

Ladijana, 24.7.2026

 

KAMEN IZDIHA

Čez vse struge sem delala neskončne kroge
čakala sem med zadnjimi spiralami, da se sklene šiv
v nebo sem kričala svečeniško molitev za zadnji rod
preklela sem sivino ljubeznivih mask in spolzkih objemov
ob nedeljah sem hodila na mračnjaške gradove in jim šepetala svoje navdihe
premikala sem kamne iz severa na jug da bi povečala obzidje
nekje v daljavi sem čakala na zlato pršenje panovskih piščali
oh kakšne radostnice, ko rasteš iz rdečih vrtnic in jim poljubljaš trnovje
čez tihote čez tihote tja bom zbežala
držala tvoje ime v objemu
in šepetala vetru poslednje obljube.
 
Ladijana, 20.7.2026

 

ČAS ZA PRAVIČNOST

V tisti noči, ko so šumeli lipovi listi,
takrat sem ležala in se spominjala večerov,
ko smo zarisovali pisane ristance na asfaltu prekratkih poletij.
Kakšen navdih, če si zmagal!
Za kazen si moral speči kokice za vse ljubitelje vročih poskokov.
V nekem trenutku, ko sem se prvič zares spoznala in hkrati umrla,
je luna razprla svoj smehljaj in mi še zadnjič zaupala skrivnost
skozi okno stare porodnišnice.
Še danes se spomnim njene mile uspavanke,
ki je pobožala mojo samoto, in mi podarila luč.
S kredo mi je pisala naj ne pozabim biti pogumna vsak dan znova,
da je čas za pravičnost in, da bo poslednji boj brez milosti.
Veš, vse srčne zgodbe ne najdejo poti do doma,
prezrte, zatrte, podrte
Jih kdo še sliši?
V tisti noči ko so šumeli lipovi listi
je bil čas za obred tišine
vse resnice, pravice, krivice
Popolna katarza.
In takrat sem se spomnila, da še obstajajo Vitezinje,
ki ne sledijo zmagam, temveč svojemu srcu.
In to je bilo dovolj.

Ladijana, 7.7.2026

KRVAVE LJUBEZNICE

Nova rojstva ti dajem iz vsakega izdiha,
ko jagodna luna poljublja svoje ličnice,
po obrazu mi kapljajo krvave ljubeznice,
ki se izlivajo na kristalne portale drhtečih izvirov.
Včasih mi manjka poguma, da bi kričala v vrhove, kjer so doma snežna melišča,
hrepeneča zelenišča se zlivajo v praprotne beležnice z žarečim semenom,
ko vedno znova izginjaš kot pepel svetega ognja,
takrat se mi vrača tvoj neizmerni sijaj.

Sinaj Sinaj Sinaj
kjer se kamni spreminjajo v tihe molitve
kjer veter še vedno nosi odmeve zapovedi
kjer prastari oltar zemlje varuje glasove odprtih src
kjer gora posluša nebo in kjer se tišina obrača v večni raj
kjer se puščava uči moliti in kjer se srečava midva in najin vzdihljaj

Si naj mislim, da je to zgolj slučaj?

Ladijana, 1.7.2026
Op* Ljubeznice so Neretvanske lubenice, zahvala za besedno izpeljanko gre Ani Ljubojevič iz Malega placa za prihodnost.

 

VAZA NEBES

Rada sem sama,
se pač navadiš na prazne obljube,
vitezi zavetja na robu strmine,
uglašeni poljubi iz davne bližine,
srebrne prstane mečem v prepade miline,
resnične zaobljube se rišejo v bakrene jasnine,
bele bisere tkem iz včeraj na jutri,
odprte školjke na svilnati bluzi,
ne bluzi ne bluzi,

prehitevam čas julijskega nemira
nazaj k srečevanju, v prehod vmes,
ko se sence obračajo v glinena trenja,
pod prsti nastaja vaza nebes.

Si dovolj pogumen,
da me povabiš na ples?

Ladijana, 22.06.2026

 

VČASIH OB VEČERIH

Včasih ob večerih, ko zadišijo julijski borovci,
rdeče opeke še zmeraj grejejo kraške zidove,
takrat se rada oblečem v cvetličnate ljubezni,
in vihravo preskakujem potočne mostičke.

Nihče mi ne bo vrnil nasmeha,
ki je ostal v izbi,
preden je luna na novo vzšla.

Se ti zdi, kot da ne vidim?
Ob jezero pod Triglavom, tja bi rada šla.
Prepih vrat je nedaleč stran,
nekdo še vedno posluša moje srce,

Iti, iti, iti,
se ti zdi, kot da hitim, ihtim?
Moji peščenjaki postajajo vedno večji,
ko strela udari,
takrat se zgodi prelom,
in pridem bosa domov.

 

ŠPANSKI BEZEG

španski bezeg mi je vedno prinašal vonj po starih skrivnostih
lesena polkna so tisto poletje držala topli burin
pariško modra portjera se je nežno premikala,
vsakič znova, ko sem lovila sončne poljube,
tiste napol senčne, žareče, ljubeče

čisto na rahlo v daljavi odbija enajst enajst

galebi vreščijo nad mojo glavo kot ponavadi
na razprtih krilih prenašajo sinje navdihe

en val še imam, morda dva,
da ujamem svoj varen pr(i)stan

nedaleč od zahoda je le še vzhodni vzdihljaj
najin portal,
spomin na pozabljene sanje

in ko se koža dotakne slane plime
sem rojena v nov dan

Ladijana, 11.6.2026

 

KRHKA SVETIŠČA

Ko se iz kamna časa luščiva drug v drugega,
se razkriva golota neba in sladkobna resnica.
Ko svetloba mežika
v valovanju vijoličnih modrin, se sprašujem,
od kdaj sem ujeta v skalnate vzorce
in zakaj jih odsevi zelenih krošenj ne pomirijo.
Ko diham grajski zrak, me včasih stiska,
da gre vsa težina na moje prsi.
Takrat mi misli uhajajo k sramežljivim pogledom
onkraj kapele, ki me ob tisti uri vedno znova kliče,
da jo sprašujem za nerojene ljubezni.
Zdi se, da se pripravlja na nevihto.
Kričijo nebeški volkovi
in rdeča zarja objema svoje obličje.
Ko bo zadnji plamen ugasnil,
ti bom rekla hvala.
V najini kapeli,
otroški jok.

Ladijana, 10.6.2026

 

SVETE VODE PRŠIJO NA OBRAZ

Krošnjave sladkobnosti v modrini hladnih rečic
stopinje in rahel srčni trepet,
svileno dotikanje gladine,
devinje doline se igrajo skrivalnice,
šumenje Savice visoko nad preletom tvoje misli,
šepetajo mi in me zapeljivo vabijo v zavetje rdečih češenj.
Ko se zadnji sončni žarek dotakne sokolice zaslišim njegov krik
veličastnost neba se odpre in rožnati popki zadehtijo, da omamijo moje telo.
Obstanem in samo sem,
drugačna, pretočna,
v širjavah hribovja valovijo bližine,
tiste samotne, predrzne, viteške in bojevitega srca,
neustrašne ljubezni ne bodo nikoli nehale hrepenet po cvetočem travniku in kresnicah, ki skozi noč dajejo skrivne poljube.
Kdaj se v resnici zmore narediti preboj?
Je malodušje le napol zaneten ogenj?
Ko se bojni ples umiri zaslišim čričke, ki me povabijo nazaj v žuboreče globine rajajočega poletja.
Svete vode pršijo na obraz.

Ladijana, 24.5.2026

………

SPOROČILO LJUBEZNI

V tvoja – moja – najina jutra
Svilnato tkem niti
ali so konci novi začetki in
kam gredo ko se spremenijo v zvezdnate preproge
Ujete iskre zrcalnih slik
padajo med odmevi
ne morem se jim upreti
Vonj po vrtnicah me kliče
razpiram krila in se oziram v čudeže življenja
novih bregov in ljubezni

MESSAGGIO D’AMORE

Nelle tue – mie – nostre mattine
tesso fili di seta
sono nuovi inizi le fini e
dove mai vanno quando si trasformano in tappeti stellari
Scintille catturate di quadri riflessi
cadono tra gli echi
non riesco a resistergli
Mi chiama il profumo delle rose
spiego le ali e contemplo i prodigi della vita
di nuove rive e dell’amore
(prevod Jolka Milič)

MESSAGE OF LOVE

In yours – my – our mornings
Silky weaving threads
asking whether ends are new beginnings
and where do they go when do they transform into star mats
Caught sparks of mirror images
falling between the echoes
I can’t resist them
The perfume of roses is calling me
opening up my wings
and looking at the wonders of life of new banks and love
Catherina, 2014
(prevod/ translation Maya Vidmar)

A Passion´s candle

Until
Just until
Will
i be still
shining till,
until?
Warm vision
Clear conclusion
Wild passion
Stoned delusion
Only the birds know
Until
Just until
Will i be still growing hair until?
Nighttime dreams
Hold me closer
Until
Just until
A passion of flames
A timid twitch
A blowing tree
The nearness of you
Until
Just until
Can you feel it?

(Edited by Shehzar Doja)

Perfect solitude

Solitude,
enlightening night,
where fingers trace
my face,
hidden;
on the edge of truth.
oh! secret me
a new year,
a new day,
so fragile…
breath so deep..
feel it,
not just sometimes.
immortal beauty of passing moments
reach me,
hear me,
taste me,
in flowers
and
butterflies.

Catherina, 31.10.2012

How red were your roses

Rustling
can be felt
in october
the open window of pure morning
searching for herself in his reflection
Smiling moon
her heart he has heard
twilight of splendid vibrations
shoot her through stars
she thinks she understands it better now
shhh, don´t speak now
his voice she has loved
pearl eyes
flames were dancing
she knew then that he arrived

I do feel the wind

I do feel the wind
and I’m able to write you
that I feel the wind
Now take your shoes off
and fly like a splash
dancing in the hailstorm
In the glow of the mirror image reflections
fairy dust and soft sand
a fresh meat for another spring
—
Catherina (15.9.2012)

Ko srce išče a najde kri

Telo v kriku sanj in brazd
Iščem pristnost iščem glas
Navzven navznoter ni ovir
Le nit ki vodi v nem prezir
Nevidni koraki
Prepletene sledi
Ko misel gre in je več  ni
Zapuščena beseda
Odmev iz nkjer
Pobeg brez kril natrganih sil
Krik spojen na stopnicah trenutka
Prevlada razuma dotik brez občutka
Preko beline v iluzijo
Potovanje nepretrganih poti
Krik duše obraza
Ko srce išče a najde kri

Iz naju

V snu se mi zdi
Da izginja iz mene
Prihaja od zunaj
Se preliva iz sebe
Svetloba
Vzdihljaj
Pot brez prepiha
Obraz kot luč
Utrinek navdiha
Kaplja ki pade
Glas ki zamika
Objeta neskončnost v presrkanem vinu
Odsev ki pade
Evritmija ki niha
Iz nič
Iz vsega
Iz neba
Iz mene
Iz tebe
Iz naju
Iz privida
– prehajam

Ne čakaj me več

In v premočeni bluzi sem obstala sredi nevihte. Ostalo mi je le še njegovo pismo.
Ne čakaj me več, rad te imam.

Pariz jeseni

beauty, morals and voluptuousness in the England of Oscar Wilde
marcipanov croissant
tokrat ne bom spala v avtu na koruznih poljih.

V nočeh ko sem sama

25.1.2011
V nočeh ko sem sama
kresnice sprehajajo svojo svetlobo
krhka svetišča varujejo lepoto resnice
ne joči dete prišla sva
poglej najina pot
žuboreči potoki izvabljajo radostna igrišča
bližaš se mi
sonatni rondo bom odplesala brez rokavic
najlepše je tam kjer je vijolični gozd
v nočeh ko sem sama razumevanja pozibavajo zadnja vrata
padajoča melodija v podvojenih šestnajstinkah kot most vedno znova pripelje v zmagoslavni a dur
v mrzlo vodo bom stopila še preden prideš in mi prineseš vijolico

Nelle notti in cui sono sola

le lucciole portano a passeggio la loro luminosità
i fragili santuari custodiscono le bellezze della verità
non piangere bambino noi due siamo arrivati
guarda il nostro cammino
gli scrosci dei torrenti richiamano allegri campi da gioco
ti avvicini a me
ballerò un rondò sonatistico senza guanti
laggiù si sta a meraviglia dove c’è un bosco viola
nelle notti in cui sono sola l’umana tolleranza e la comprensione  fanno
/ oscillare l’ultima porta
la decrescente melodia nelle raddoppiate semicrome come un ponte conduce sempre
/ in un trionfale la maggiore
entrerò nell’acqua fredda prima ancora che tu giunga e mi porti una violetta
Traduzione di Jolka Milič

Breza v vetru

zatišje
poletne trave dišijo skozi tvoje dlani
dajem te nazaj moj dragi metulj

pot v Benetke – osamljene hiše

pot v Benetke – osamljene hiše
zatišje galebov na San Michele
trhle vrvice med količki
bežiš
ne dosežem te
morda čakam zaman
porcelanasti spomini v galeriji
želja da ti cilj prekriža črna mačka
se boš takrat obrnil?
zvečer bo prepozno za nov začetek
tvoja jadra imam
pripluj še kdaj mimo

Marijanu Tršarju v spomin

utrinek od zgoraj
in pot se odpira
čisto narahlo si vstopil med obzorje tišine večnega krika
mehko je in spomini so še tako prekleto živi
neskončnost plamena se vzdiguje v višave
preporod miselnosti objema gugajočo barko v vsemirju Gospoda
kapljice solz bom raztopila v tvoji mavrični paleti

Catherina, 20.10.2010

V zatonu jutra

23.9.2010
V zatonu jutra si bom prilastila tvojo bližino
seštevala bom korake od septembra nazaj
premikala bom dneve da ne bom pozabila na čas
prižigala bom sveče nepobošljivim pesimistom
sprenevadanju bom odvzela zaigrani smehljaj
neizpete obljube bom vrnila in zašila raztrgane niti
zaprtim besedam bom podarila polet
belim lilijam bom nosila plesne korake
pila bom vodo iz tvojega vodnjaka
cvetela bom iz obraza –
zato da bom vstopila v marelično zarjo

Al declino dell’alba

Al declino dell’alba mi approprierò della tua vicinanza
sommerò i passi da settembre a ritroso
sposterò i giorni per non scordarmi del tempo
accenderò candele per gli incorreggibili pessimisti
alle simulazioni toglierò il sorriso artificiale
restituirò le promesse non mantenute e cucirò i fili lacerati
alle parole rinchiuse donerò il volo
ai bianchi gigli porterò passi di danza
berrò acqua della tua fontana
fiorirò dal volto –
per poter entrare nell’aurora  albicocca
Traduzione di Jolka Milič

Šepetalke spominov

19.9.2010

ljubila te bom v tišini najinih besed brez odmeva
pletla bom svoje lase v tvoje misli ki mi jih zapuščaš
ovila jih bom okoli hrasta in strmela v njegovo mogočnost
pisala bom tvoje ime na zidove z radostjo tvoje miline
pozibavala bom čoln v napol zastrti svetlobi mesečine in razmišljala o ujetih iskrah
in potem bom čakala da vzklijejo korenine
luna se mi bo nasmihala-sami bova
naskrivaj bom verjela v šepetalke spominov oblečene v španski bezeg in bele čipke
hodila ti bom naproti tudi ko me ne boš več slišal
v prosojnosti jutra bom vdihovala turkizno barvo
kričala bom od samote-takrat bo vse obstalo
slika na zidu-tvoja roka-dotik
pridi domov

Suggeritrice di ricordi

ti amerò nel silenzio delle nostre parole senza eco
intreccerò i miei capelli nei tuoi pensieri che mi lasci in eredità
li avvolgerò intorno a una quercia contemplando incantata
/ la sua maestosità
scriverò il tuo nome sui muri resa felice dalla tua dolcezza
cullerò la barca nel velato chiarore della luna pensando alle scintille catturate
e dopo aspetterò che le radici allignino
la luna mi sorriderà maliziosa – saremo sole
di nascosto crederò alle suggeritrici di ricordi vestite di lillà e bianchi merletti
ti verrò incontro anche quando non mi sentirai più
nella trasparenza del mattino inspirerò il colore turchese
griderò per troppa solitudine – allora tutto si fermerà
il quadro sul muro – la tua mano che mi sfiora
torna a casa
Traduzione di Jolka Milič

whisperers of memories

i shall love you in the still of our words with no echo
i shall weave my hair into the thoughts you are leaving me
i shall wrap them around the oak tree and gaze into its greatness
i shall write your name on walls with the joyfulness of your grace
i shall sway the boat in half-veiled moonlight
thinking of the sparkles i have caught and then waiting for roots to sprout
the moon will offer me a smile- it will be just the two of us
i shall secretly believe into whisperers of memories robed into lilac and white lace
i shall be walking towards you even when you can no longer hear me
inhaling turquoise in the translucency of the morning
screaming of solitude-everything will come to a halt
a picture on the wall-your hand-a touch
come back home

Klešem te v kamen

18.7.2010
klešem te v kamen
ne vem če smem ampak klešem te
zabijam tvoje črke v trdno belino sredice in prah si pripravlja oblak
gosti se
si želiš oditi?
morda
toda raje kdaj drugič
neizprosno ponavlja in mi izpere obraz
ko voda zapusti dotike bom preštela kapljice in prišla za tabo

i am carving you into stone

i am carving you into stone
not knowing if I should but I still do
hammering your letters into the solid whiteness of the core
while the dust is preparing a cloud for itself
it’s thickening
would you like to leave?
perhaps
but rather some other time
he repeats inexorably washing my face
when the water leaves the touches i shall count the droplets and follow you

dotik- dotik- dotik

dotik- dotik- dotik- pridi potiho
prelet ptic v šelestenju brestov
lačne besede med oboki
moj čas je tvoj čas
ko bo pav zamenjal perje bom objela tvoje telo

touch- touch- touch- arrive quietly

overflying birds in rustling elms
hungry words among vaults
my time is your time
when the peafowl changes its feathers i shall embrace your body

Prah

23.6.2010
prah ki nevtralizira pričakovanja
pogled ki ne doseže
spokojnost
odmik
severni sij

Dust

dust which neutralizes expectations
view that does not reach
tranquillity
deviation
northern lights

zaorana njiva

zaorana njiva
žulji prepotenih dlani
najino poletje v vinogradih

the ploughed field

blisters of sweaty palms
our summer in the vineyards

(junij 2010)

preden se znoči

preden se znoči
bom oblekla svežo obleko
zazibaj me

Ljubim te

ljubim te
večina jih takrat odleti
jaz bom odletela v tvojem raju
ne izgubi se!
ne išči me v maju!

Zaprla sem srce

zaprla sem srce
prenavljam arterije

Zapozneli ples

Zapozneli ples.
Vzcvetel rožmarin.
Vrtljaj zapetljajev.
Dan, ki je bil.
In nov, ki pride.

Brezmejnost trenutka.
Prepozno je za resnico in notranje vzdihljaje.
Poletja nebo.
poletja nebo.
Prebudi me z ledeno kocko.

Pretrgana sled

Pretrgana sled.
Razcefrana nit.
Izgubljena iluzija.
Zarezana duša.
Rojstvo neizpetih obljub.
Zaigran smehljaj.
Zlagana moč.
Neizpeta pesem.
Ulice zablod.
Kamen srca.
Udarec vala.
Črno sonce.
Pogled v prazno.
Privid in vrisk osuplosti.
Vzvalovano morje.
Razpršena svetloba.
Dotik kože.
Neizbežen odhod.
Stremljenje.
Nihajoča vrata.
Naprej – Naprej – Naprej
Obstanek v brezvetrju.
Odkrušeno zidovje.
Dežna kaplja.
Zadnji dih.
Odtis konjskih kopit.
Objem prahu.
Nazaj – Nazaj – nazaj
V mesečino češnjevih cvetov.
Hitim – hitim – hitim
Zakaj?

Večer

Večer
predrznih čipkastih naramnic.
Tančice nagajivih vrbinih vrvic.
Ozek hodnik zlatih kozarcev.
Drhtenje transparentne gladine.
Stal si.
Bil si.
Zakaj sem bila jaz, če nisem?
Prišla sem v belem.

Sera

Sera di impudenti spalline di pizzo.
Veli di cordicelle dispettose di betulla.
Stretto corridoio di bicchieri dorati.
Tremito di superficie trasparente.
Tu stavi. Tu c’eri.
Perché io, se io non sono?
Sono arrivata di bianco vestita.

Evening

Evening of bold lacy straps.
Veils of playful willow strings
Narrow corridor of gold glasess
Tremble of transparent level
You stood. It was you.
Why was i, if i werent
I came in white

 Začetek novega

Začetek novega.
Jasen razgled.
Vidim te.
Nebeška modrina je obsijala obraz časa.

Tvoj glas pravi naj se ne bojim, ker sem se ti nekoč že približala.
Nepoznana meja.
Doživljaj izbranih.

Je to zgolj spoznanje?
Sunkovit udarec zavedenosti.
Mi prinaša ključ, ki odpira drugo rojstvo?

Prezrta v snu

Prezrta v snu.
Prezrta v niču.
Razpršena.
Izginjajoča.
Rojena.
Skrčena.
Nemirna.
V soju odsevov zrcalna slika.
Udrte oči.

Želja premika.
Potisnjena.
V razplamtele izreze.
Minljivosti.
Biti.
Korak za korakom.
Pritajeni prepihi.

Sožitje užitja.
Zvodenele besede.
Premiki.
Hotenja.
Blede preprede.
Prečiščena misel.

Izzliva strahu.
Prezrta v niču.
Kič brez sramu.
Izgubljene sence.
Raja navdiha.
Krog stika.
Prehoda.
Igre izdiha.
Še je živa.

In šla sem

In šla sem…
po tvojih stopinjah, ki jih veter zabrisuje v pesku.
Neizbrisana.

Poletni dan mi daj

Poletni dan mi daj
– da zapečem ga v skorjo kruha,
v sebe me ujemi – da zrastem iz odvrženih kovancev pentljastih dlani,
začuti mi svobodo – v mrežah razblinjenih mehurjev,
nabrekni me – izven besede,
v jedro – belino vročine mi skuj stopnice trenutkov,
prepleti me – v sočnosti nemega prezira,
zasuj mi izlitje svobode – kot ptica,
bodi ujetnik – njenega klica,
poleti z menoj – med robove brez imen,
posrkaj jim noč – doživi njih sen,
poišči nikogaršnji dan,
poišči moj glas,
meni ostal bo – Tvoj obraz.

Kruh

Kruh.
Brez njega ni Sendvičev.
Včasih je Pametneje, če nisi Prepotenten.

Ob nedeljah pospravljamo podstrešje

Ob nedeljah pospravljamo podstrešje.
Osupni se!
Brez Jade.

Pridi zjutraj

Pridi zjutraj
Odpri mi okno.
Tvoj polet zgoraj.
V zapestju prelom.
Gugljaj moje rdeče.
Zabodi ga!
Nežno.

Prilaščevalka

Prilaščevalka.
Ona. Ki to ni.
Zgolj izbranka.
Sama od sebe. Zanj.
Išče ga. Ne več.
Sem. Nisem.
Je. Ni.
Objem mrzle noči. Šum valov.
Prihajaš in odhajaš.
Tvoje oči.
Pot na obzorju.
Rojstvo neizpetih pričakovanj. Obljuba raja.
Jaz sem tu. Ti si tam.
Vmes je ocean.
Dotik si v meni. Poželenje.
Preprost je svet, ko mu zaupaš.
Ga objameš. In mu rečeš.
Rada te imam.
Plesala bi !
Salso.

Zadržan nasmeh

Zadržan nasmeh
Ne morem naprej.
Ne morem nazaj.
Sem mar obtičala v brezvetrju?
Pomislek ob tresočem stisku roke.
Sence ne dopuščajo odgovora.
Posekajte grmovje !

Odreži mi srce

Odreži mi srce
Zakričala bom v neslišno
Odreži mi lase – Zasijala bom v mično
Spotakni me močneje, da ptica bom ti, žvižg, ki greje
Korak naredi
Izven – Vstran
Zabriši kamen – Iztrgaj dlan
Prodri v sladkobo rdeče
Premagaj sunek sreče
Zapri me v tišino – Skoči preko -Skoči mimo
Obrni korak mi nazaj
Zakrij zrcalnost obraza
Izgubi mi senco v stopnišču
Pričakuj – Pomahljaje metuljev
Popij mi sok – Izsuši ustnico
Danes- Ker jutri bom še bolj lačna
Dober tek