Bojana Čampa

DA VINCIJEVI SAKRALNI ZAPISKI O KLASIFIKACIJI DREVES

Od univerzitetne diplomirane industrijske oblikovalke do magistrice umetnosti. Catherino Zavodnik je vodila umetniška pot skozi mnogotere zavite hodnike, labirinte in spiralna stopnišča Umetnosti, Inspiracije, skozi zlate reze sprevidov, alkimistične prizme izpraševanj in nepopisane liste odgovorov. Praspomin na zapise glinenih tablic iz stare Babilonije, Sumera, ‘glinene kulture’ mest Ur in Uruk.

Praspomin na prvinskost starih tehnik najstarejših oblik zapisov in duh nove dobe, prebujajočega se človeka, ki je iz srednjeveške sholastike prešel na pot zvedavega proučevanja narave in njenih pojavov, človeka in njegovega anatomskega ustroja, perspektive, inženirske gradnje in začetka nove znanosti v renesansi, navdihuje globoke arhetipske sanje avtorice – razpete med ženstveno subtilnost in duhom Homo Universale.

Iz opusa RIPATRIARSI, predstavljenega v Pretorski palači v Kopru (2013), so takrat razstavljeni glineni zapisi ‘Tribute to Da Vinci’ dobili svojo ‘concordia veteris’ oz. paralrelne refleksije v grafičnih listih novonastalih ‘Sakralnih zapiskov’ o klasifikaciji dreves.

Cikel predstavlja nekakšen ‘communiqué’ med vtisi narave, arhetipi, umetničimi vizijami in duhovnim orakljem, ki je nastal po predhodni inspiraciji zapisov na glini, le da  niso pisani v posebni zrcalni pisavi, kot prvotni Leonardovi zapisi. Namesto zrcalne pisave, pa se nam tokrat predstavljajo zrcalne podobe giclee grafik, kot ‘nove’ klasifikacije dreves in hkrati, kot vsebinska vodila skozi cikelj življenja rastlin in hkrati kot duhovni zapisi orakeljskih (na)vodil. Npr. TYREL … ‘is understood principally as a mandala’.

Za Leonarda vemo, da je bil izjemeno natančen opazovalec narave in naravnih pojavov, vedno znova je zatrjeval, da je Narava njegov največja učiteljica, s tem pa priznaval, da je na mesto nekdanje srednjeveške mistike, v prvi plan stopila novo-nastajajoča sodobna znanost in z njo človek, ‘univerzalni človek’. Iz nekdanje antične klasifikacije SEDMIH SVOBODNIH UMETNOSTI (Septem Artes Liberales) se v renesansi in z Leonardom Da Vincijem, začenjajo zametki kasnejše sodobne znanosti.

Avtoričine vizije in globok arhetipski praspomin, jo vežejo na čas renesanse; na Toskano, Firence, Leonarda in njegove sodobnike. V njenih grafikah in zapisih pa se ta, skoraj šest stoletij star duh oživlja kot zapis globoke, zavedne ali nezavedne navezanosti na preteklost, ki dobiva skozi podobe v začetku 21. stoletja novo obliko, vsebino in duhovno konotacijo. WAGANDA 410., češnjevo drevo je v celotnem ciklu njen ‘zadnji’ poklon pomladi, Sieni in čarobno glinenim likovnim zapiskom o klasifikaciji dreves.

Grafike učinkujejo, kot bi prevajale v likovni jezik Leonardove botanične zapise, z številnimi nežno-subtilnimi vegetabilnimi oblikami, linijami stebel, listi, rastlinskimi ‘izpisi’, ki hkrati nosijo tudi zrcalne odtise Catherininih glinenih zapisov. Lahko bi rekli, da gre za nekakšno novo obliko Leonardovih dnevnikov, slogovno preoblikovanih v novodobni jezik avtoričine interpretacije.

Renesansa je dobesedno divinizirala pravilna geometrijska razmerja, ki imajo svoj ideal v zlatem rezu. Tako se na grafiki LEXXUS 481. pojavi prikaz popolnih geometrijskih razmerij v obliki t.i. ‘rože življenja’ – enem od najstarejših simbolov popolnosti, reda in harmonije. Dejansko dajejo grafike občutek, kot bi se sprehajali med listi arhaičnih strani nekih davnih botaničnih zapisov. In ravno drevesa so v naravi eden izmed najmočnejših akcentov, ki ji dajejo sakralnost, v smislu omogočanja in zaščite življenja, vsega in vseh, ki s temi drevesi živijo oz. se jih dotikajo, ter uživajo njihove plodove, zaščito in kisik.

Celotna razstava reflektira večplastno odstiranje med poklonom Leonardu in navdihu renesanse, med bivanjsko izgubljenostjo in duhovnimi spoznanji ter poklonu Naravi in njeno interpretacijo skozi individuum umetničine vizije. Zato je celotna vsebina avtoričinega sporočila, med spoznanjem in iskanjem, med človekom in naravo rastlin ter dreves, povezana v drobni glineni figuri Deklica s ptički, ki na simbolični ravni povezuje sakralne drevesne zapiske.

Sedanjost in preteklost, predvsem pa ta trenutek nagovarjajo k spoštovanju tradicije, kajti po poteh prednikov hodijo sodobniki in prav tako nas avtorica pozdravlja z njeno silhueto, stopljeno z šepetanjem skrivnostnega drevoreda.

Bojana Čampa
Univ.dipl.um.zg./zg.
likovna kritičarka

Photo album on Facebook