Polona Škodič

Ob opusu RIPATRIARSI – TRIBUTE TO DA VINCI

Izjemno razgibana ustvarjalna pot mlade akademske umetnice Catherine Zavodnik, magistrice grafike in slikarstva, obsega mnogotera področja izražanja. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, kiparstvom, pisanjem, poezijo, plesom, fotografijo, videom, koncepti in objekti. Svoja dela je predstavila na mnogih razstavah tako doma kot v mednarodnem prostoru, prejela je tudi vrsto priznanj in nagrad. Predvsem v zadnjem času se je uspešno uveljavila na nekaterih razstavah priznanih galerijskih hiš v tujini. Nedvomno je njeno ustvarjalnost zaznamoval tudi študij grafičnih umetnosti v italijanskem Urbinu, rojstnem kraju znamenitega slikarja Raffaela, ki se mu je tenkočutno poklonila z vrsto del. Prepoznavamo jo kot senzibilno umetnico svežih izpovednih vsebin, v katerih razkriva svojo globoko razmišljajočo naravo. Umetnost pojmuje kot večno idejo, gibalo življenja, kot univerzalno energijo, ki je vzajemno povezana z naravo in znanostjo. Svoja dozorevanja in sprejemanja vsega bivajočega razkriva z željo po ponovni vrnitvi domov, po vrnitvi človeštva v skupno harmonijo stvarstva. Tako sta v zadnjem obdobju nastala dva ločena, vendar medsebojno dopolnjujoča in vsebinsko navezujoča ciklusa slik (kolažirana platna, mešana tehnika) in grafik v digitalnem zapisu, v giclée tehniki. Dela so nastajala v kontemplativnih trenutkih tišine, natančno, z veliko mero predanosti in domišljije, pa tudi z izostrenim občutkom za interpretativnost določene teme ali motiva.

Zato je srečanje z umetnostjo Catherine Zavodnik nenavadno, impresivno, poetično in izpovedno prepričljivo. Ves čas se vrača se preteklost, da bi lažje odkrila sedanjost. V specifičnem povezovanju različnih likovnih tehnik in prehajanju med mediji ustvarjalnosti se dotika značilnosti klasičnih in sodobnih pristopov. Pričujoča razstava, ki nosi pomenljiv naslov RIPATRIARSI – TRIBUTE TO DA VINCI, torej Vrnitev domov in Poklon Da Vinciju, obsega dela iz obdobja zadnjih dveh let. Avtorica se je izhajajoč iz lastnih doživetij in asociacij naslonila na izročilo starih tradicij in jih edinstveno spojila z elementi aktualnih likovnih tendenc. Izoblikovala je bogat ikonografski prostor, ki odpira obzorja in plasti pogleda v notranje bitje sveta, v skrivnosti našega, njenega, njegovega, njunega, svojega… življenja. Razstavo sestavljajo različne, osebno stkane zgodbe, ki jim je pravzaprav na koncu skupno tudi humanistično naravnano sporočilo. Je nekakšna tiha priprošnja ljudem; – naš svet se bo rešil le, če bo znal spet uloviti ravnotežje po poti, ki jo je nakazala že renesansa in jo dandanes odkrivajo le najbolj pronicljivi duhovi kot so umetniki, misleci in znanstveniki. Kot poudarja, so to zgodbe o upanju, ljubezni, hrepenenju, bolečini, sprejemanju, odpuščanju, smrti, samoti, rojstvu, predanosti, pogumu, resnici, njegovemu Kraljestvu. V poetiki mnogoterih, simbolno naglašenih figuralnih sporočil odkriva tudi lepoto svojega edinstvenega vesolja. Dela so stkana z vso grafično in slikarsko občutljivostjo, v slogu ekspresivnega podajanja snovi, kjer likovno dinamiko sestavlja, oziroma kolažira s fragmenti, figurami, podobami, oblikami, znamenji, znaki, grafizmi, zapisi. Eno najodmevnejših del je gotovo »And He called me trough His Voice«.

Umetnico je torej močno navdihnila in prevzela renesansa. V njej je ponovno odkrivala duh časa, največje mojstre in njih umetnine, med njimi genija Leonarda Da Vincija. Impresivno in občudujoče, bi lahko poudarili;- kako se pod težo razmišljanj »tradicija klasične portretne podobe« srečuje z novimi prijemi in na kakšen način je transformirana in fragmentirana v nov prostor in čas. Spoznali bomo, kako globoko se je skrivnostna podoba Da Vincijeve Mona Lise dotaknila razmišljanja in kako močno je ideja zaznamovala celotno likovno snovanje. V eni od svojih odmevnih stvaritev se tako sprašuje »ali je bila Mona Lisa noseča«? Zdi se, kot bi slikarka v jeziku lastne mitologije odstirala segmente na zidovih in ometih preteklosti in plast za plastjo prodirala v zapise spominov knjige življenja. V iskanjih globljega, duhovno naglašenega sporočila poskuša vstopiti tudi onkraj vidnega in fizičnega, v intimne in svobodne prostore. Slike in grafike nagovarjajo k dialogu in globljem pogledu skozi njih, v svojske pripovedi, ujete nekje med patino zgodovine umetnosti, sanjami in resničnostjo.

Zanima jo lepota podobe, svetloba brezčasja in minljivost. Skozi preobrazbe in subtilno govorico v značilnem koloritu sestavlja doživetja in izpovedi, a zazrta v klasično lepoto odide še dlje. Portretne podobe, kjer mestoma prepoznavamo tudi njen avtoportret, v mehkobi oblik in razjedah časa odsevajo sledove spominov in se stapljajo z vizijo prebujenja v novih zgodbah. V fragmentih življenja, ki niha med težo in lahkotnostjo, se s svojimi simbolnimi podobami vrača v misterij človeške duše in se sprašuje od kot prihajamo in kam gremo. Slikarka nam prepušča, da nas slike same vodijo naprej. V njih, ko nas s portreti pritegne v bližino, najdemo številne presenetljive detajle, ustvarjene z različnimi likovnimi elementi, historično ornamentiko, čipkami, zrcalno Da Vincijevo pisavo, s fragmenti njegovih skic in načrtov … (My face is the Prison of Love).

Poetika in ekspresija utripata v sozvočju nežne, pastelne tonske lestvice, ki jo prestrezajo barvno živahni, večinoma rdeči poudarki. V grafikah združuje klasična znanja z novodobnim tehnoloških eksperimentom. S pretanjenim oblikovanjem slehernega detajla kot tudi celotne podobe dosega spontano prehajanje ostrine v mehkobo, liričnosti v dramatičnost, impresije v ekspresijo (Tua, Do not search me, Delicious Autumn). Izoblikovala je ponotranjen niz prizorov in zgodb, skozi katere sporoča svoje doživljanje in videnje sveta. Med intuicijo in intelektom, skozi dvojnost moškega in ženskega principa (po Virtuviju – Ecce Homo) odkriva skrivnosti in drobce nikoli dokončnih resnic. V našem življenju je ta starodavni simbol kitajske filozofije Jin – Jang venomer prisoten, saj je odraz tistega, kar življenje je in izvor vsega, kar simbolizira harmonijo in ravnovesje telesa in univerzuma. Je brezčasna uravnotežena energija, je skrivnost in je spoznanje. Bipolarnost je v popolnem ravnovesju kot univerzalni duh in celovit pogled na človeka in svet. Z grafiko »The fifteenth Secret«, s katero je zaključila ciklus, simbolično prikazuje čudovit vodnjak z oranžnim metuljem.

Slike in grafike Catherine Zavodnik so kot gledališče spominov v prostoru in času. Tako kot palimpsest znova odkrivajo skrivnosti starih, pozabljenih in zabrisanih zapisov v polju sodobne tehnologije. Krhka in graciozna doslednost izraza pa da vedeti, da so to sijajne stvaritve, ki so plod popolne predanosti, raziskovanja, esteticizma, izkušnje in želje. Na to lahko gledamo kot na milost in zgovornost metulja. (Ne)naključnost dogodkov jo je tako pripeljala do metulja in starodavne zgodbe indijanskih Šošonov. Metulj je simbol upanja. Na njegovih krilih v nebo pošiljamo želje, da bi se nam izpolnila srčna hrepenenja. Najpogosteje ponazarja preobrazbo. Je znamenje, da poslej nič več ne bo tako, kot je bilo, naznanja novo, boljše življenje, ki se ga veselijo vsi, ki bodo zdaj, zdaj obrnili nov list v svojem življenju. Da bi dosegla svoj cilj (Vrnitev domov – Ripatriarsi), se je odločila, da bo razstava v prihodnosti predstavljena tudi v Clos Lucéju v Franciji, kjer je Leonardo Da Vinci bival svoja zadnja tri leta, v njegovem rojstnem mestu Vinci v Italiji ter po ostalih slovenskih (Pretorska palača Koper, junij 2013) in evropskih mestih.

Umetnica je za pričujočo razstavo v Pretorski palači dodala še deset simboličnih eksponatov v glini, ki jih je prenesla iz Da Vincijevih sakralnih zapiskov o klasifikaciji dreves.

Polona Škodič, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka