Marijan Tršar

Ob razstavi Grafike (ciklus Transitio) & Slika (Rdeč Prostor), v Hotelu Mons 6.9.2005

Formiranje lastnega, avtorsko prepričljivega pogleda na svet je nedvomno najbolj pereča in neizogibna naloga, ki se postavlja v vrh načrtovanja umetniške poti že ob samih začetkih likovnih raziskav mladega ustvarjalca. Catherini Zavodnik pri tem nedvomno pomaga najzanesljivejši kompas -njena intuitivna prenicljivost in likovna občutljivost, ki izmed novih, svežih pobud za svoje delo najde, in odbira tiste najbolj svoje, najbolj osebno vsebinske, ki naj ji pomagajo pri rasti v samostojno, prepoznavno kreativno osebnost.

Ob tem pa mimo njenega čustvenega pola ne velja prezreti tudi njenega intelektualnega angažmaja, saj smo se že pri njenih pisnih diskurzih in razmišljanjih o lastnem slikarsko-grafičnem opusu kar nekajkrat srečavali s preciznimi in v samo bit likovne problematike namerjenimi analizami. (Sledi te teoretsko nabrušene in kdaj tudi literarne domiselnosti, pa ne odkrivamo le v njenih likovnih stvaritvah, marveč tudi v naslovih njenih grafičnih kompozicij). Prav ta ustvarjalna obojestranskost porajajočh se izraznih konceptov močno poglablja in vsebinsko problematizira končne izvedbe, se pravi, žlahtne sadove takšne čustveno razgibane kreativne domišljije s korigensi obvezne estetske urejenosti. In skoraj kot po pravilu se v njenem razvoju menjavajo cikli večjega čutno čustvenega brstenja z bolj očitno obarvanimi s pretehtano pomirjenostjo, pa zato domala nikoli razpuščenimi v nebrzdano hedonistično razkošje.

Ali – pretočeno v analitično oznako njene likovne sintakse – obdobju nekakšnega prekipevajočega čustvenega brstenja sledi praviloma nasprotno, vezano v trdne okvire in skeletnost kar geometrijske regulativnosti. In lahko bi zapisali, da se prav ob teh prehodih rojeva tisto najboljše, najbolj identično avtoričinemu izpovednemu značaju: nekakšna občuteno usmerjena simbioza čustvenih in razumskih učinkovin, ki po mojem dobro nakazujejo prihodnje cilje ustvarjalkinih ambicij.

Opisana slogovno izrazna obojestranost si je kajpak morala poiskati adekvatne medije izvedbe, se pravi, tehnična uvidenja teh likovnih koncepcij. Ni težko že na prvi pogled ugotoviti, da Zavodnikova mimo odkrivanja duhovno sugestivnih podob lastnega izpovedovanega sveta raziskuje vedno nove možnosti njihovih snovnih vizualizacij. Že izbrana tehnika “cracle”, ki si jo je prisvojila, in po svoje razvila med študijem v Urbinu v Italiji, ne pomeni samo tehnične secesije od dosedanjih zvrsti grafičnih načinov, marveč hkrati močan odmik od njihove tradicionalne “zanesljivosti”: medtem ko je grafik že vnaprej vsaj v veliki meri vedel, kaj mu bo ponudila izvedba v njih, je “cracle” tehnični postopek, ki na stežaj odpira vrata tehničnim naključnostim in s tem občutno zmanjšuje avtorsko vlogo ustvarjalca. Zakaj asfaltno prekritje s premazom gumiarabike na kovinski plošči pri segrevanju ne bo razpokalo v strukturne vzorce po volji izvajalca, marveč sledeč lastnim kemično-fizikalnim zakonitostim. Avtor se potem z doseženo strukturo lahko strinja, jo sprejme in vključi v svoj koncept, ali pa jo dopolnjuje in popravlja, dokler ga ne zadovolji. Kombinacija tega izvedbenega postopka z akvatinto in z uporabo pogostih kolažev še poudarja čustveno sintetični pridih teh Barbarinih grafičnih kompozicij, ki na ta način skušajo loviti ravnovesje z usmerjenimi, dostikrat geometrijskimi pridihi umske plati njene ustvarjalne substance.

Tej paleti likovnih kontrastiranj lahko dodamo še izjemno čustveno vlogo čiste črte, ki se kdaj do kraja nevezana, kdaj urejena v like, pojavlja kot kontrast sredi naključnih, čustveno sugestivnih vzorcev črnobelih kompozicij.

In prav predrugačeno koncipiranje kompozicijskega izražanja je zagotovo tisto prvo vidno pa hkrati prenovitveno izražanje njenega osebnega gledanja. »Če je namreč lahko uporabljeni poudarjeno “višinski – dolžinski” format grafične kompozicije le njena racionalna odločitev, pa so razporejanja likovnih agensov znotraj tega okvira njene intuitivne, docela osebno občutene odločitve. Pa naj so to vrinki četrt/pol/ tričetrt krogov, ki se na različnih mestih in v različnih ponovitvah pretežno svetleje zarezujejo v temnejše velike oblike struktur; ali beli pasovi, ki včasih kar boleče načenjajo podolžno kompozicijo na več delov; pa drugič dosti bolj mehko pripevajo – kot nekakšna bela klaviatura ali komajda vrstica mozaičnih kvadratkov – celoviti govorici stihijsko naključnih struktur, ne le črnobelih kot na začetku, pozneje tudi toplobarvnih površinskih skladov, še posebej v teh zadnjih barvnih listih si je avtorica dovolila najdrzneše domislice, saj je s takšnimi geometrijskimi vrinki segla tudi prek robov slikovnega polja in jih kot nekakšne kontrastne (črnobele ) odmeve od zunaj plasirala navzven, onkraj temeljnega obrisa grafike. In pri tem ne smemo spregledati, da je tudi v takšnih barvnih variantah razmišljala predvsem grafično, saj je primarni črni našla najboljše partnerstvo v rdeči barvi, ki prav tako sodi v t. i. “grafično lestvico”: črne, sive, rjave, okra in rdeče.

Z dosedanjim slogovno-sintaktičnim razmišljanjem smo se komaj dotaknili izpovedne vsebine grafičnega opusa Zavodnikove. In to namenoma, zakaj izkušnje nas opozarjajo, da je z besedami nemogoče “ujeti” njeno globljo umetniško bit, se pravi, tisto likovno vsebino, ki žarči iz teh grafičnih stvaritev, – likovne govorice žal ni mogoče enakovredno prevesti v besedno. Zato pa smo se skušali z natanko analizo izraznih prvin približati presoji o notranjem ustroju likovnega dela, o tisti kvaliteti torej, ki je predpogoj estetske neoporečnosti vsake polnokrvne umetnine. Takšna presoja njenega grafičnega opusa naj bi gledalcem pomagala, da bi lažje proniknili v izbrano govorico njenih stvaritev, šele v sproščenem podoživetju njenega umetniškega mementa pa bomo použili tisto najlepše, kar lahko podari le prava umetnost, osrečujočo katarzo. ki jih bo oplemenitila z domišljenim svetom ustvarjalke Catherine Zavodnik.

Marijan Tršar